Agrument

Oglaševalska tehnologija je glavni poslovni model digitalnega gospodarstva, ključen vir njene globalne dobavne verige pa je zbiranje podatkov s piškotki in drugimi sledilnimi tehnologijami. Zanimanje za (ne)etične vidike spletnega nadzora se vse od Snowdnovih razkritij veča in številne države so sprejele zakonodajo, ki ga bodisi omejuje bodisi jasneje opredeljuje. 

A tehnologije sledenja niso odgovorne le za agresivno izkoriščanje naših podatkov, temveč tudi za ogljični odtis, ki ob tem nastaja. Ta pa ni zanemarljiv – nedavna raziskava, v kateri so bili s pomočjo superračunalnika prvič izmerjeni ogljični stroški ekosistema sledilnih piškotkov, ugotavlja, da je milijon največjih spletnih mest odgovoren za 11.442 ton emisij CO2 mesečno.

Brez privolitve v namestitev piškotkov je naš dostop do večine vsebin na spletu drastično omejen. In če je naša izbira v resnici v rokah podjetja, ki ima v lasti spletno stran, naj to nosi tudi breme (okoljske) odgovornosti – in plačuje račun za elektriko.

Zaokrožila je novica, da je bila HIV ozdravljena doslej tretja oseba na svetu. 64-letnica je zadnjih 14 mesecev čisto brez virusa, prav tako ne potrebuje zdravil. Tudi tokrat je delovala terapija z matičnimi celicami, prvič transplantacija popkovnične krvi. A četudi gre za velik uspeh, se že raziskovalci sami zavedajo, da tak pristop še dolgo ne bo na voljo vsem.

Trenutno na svetu s HIV živi okrog 37 milijonov ljudi. Proti ozdravitvi napredujemo počasi, a obstajajo razlogi za optimizem. Nedavno se je pričela klinična študija mRNA cepiva proti HIV, v razvoju so nova zdravila. Že razpoložljiva protivirusna terapija, do katere dostopa 28 milijonov ljudi, je v 90 % učinkovita pri zaviranju virusa – ko pa je prisotnost HIV nezaznavna, je tudi možnost prenosa tako rekoč nična.

Strogo znanstveno je osebam, ki živijo s HIV, danes torej omogočeno domala enako kakovostno življenje kot tistim brez. Mar ni skrajni čas, da odpravimo tudi stigmo in diskriminacijo, ki se okužbe še zmerom držita?

Na javni tribuni v Primorsko-notranjski regiji 11. februarja je minister za obrambo okrcal nekooperativnost Občine Postojna glede Počka, osrednjega vadišča Slovenske vojske. Toninova interpretacija »zelene obrambe« je namreč diametralno nasprotna od postojnske. MORS s pomočjo NATA aktivnosti tam povečuje, čeprav si Postojnčani že desetletja prizadevajo za ukinitev vadišča. 

Poček je edino evropsko vojaško vadišče nad vitalnim vodnim virom. Ta z vodo oskrbuje 22.000 ljudi. Težke kovine in rakotvorna organska topila lahko ob deževju zaradi razstreliv pronicajo v kraško podzemlje in vodo. Škodljivi prašni delci se širijo tudi po zraku. Ljudje in živali so večino leta podvrženi povečanemu hrupu zaradi naleta letal, streljanja z večjimi kalibri in eksplozij. V prihajajočem marcu bodo mirni le vikendi. Najbližje hiše so le streljaj stran, nekaj sto metrov.

Ker je zemljišče v državni lasti, odgovorni kljub manku uredbe lokalno skupnost držijo za talce. Ekološka bomba pa vmes tiktaka.

Hiperkapitalizem nam vbija v glave, da je vsakdo lahko uspešen, uspeh pa se meri zgolj v obsegu lastnine in številu ničel na bančnem računu. Zahodna tradicija nas uči, da, četudi svoje premoženje zgradimo na plečih drugih, je to nekaj naravnega, saj v naravi uspejo tisti, ki so najmočnejši, najhitrejši in najpametnejši.

A narava ne temelji na neusmiljenem "preživetju najmočnejših", temveč deluje kot povezan sistem. Za primer lahko vzamemo gozd: drevesa med sabo tudi sodelujejo, komunicirajo in delijo vire z uporabo podzemnih omrežij gliv oz. mikoriznih mrež. Na ta način lahko mati drevo deli hrano s svojimi potomci, napadena drevesa pa druge opozarjajo na nevarnost. 

Wood Wide Web nas kot družbo lahko nauči veliko: za dobrobit vseh je najbolje, da se od individualiziranih prizadevanj za uspeh premaknemo h kolektivni solidarnosti, ki ne temelji na materialnih dobrinah. Le na ta način lahko zagotovimo dobrobit tako za ljudi kot za celotne ekosisteme!

Odkar so oblast prevzeli talibani, se Afganistanci soočajo z lakoto in gospodarskim zlomom, poleg tega pa so jim ZDA zamrznile premoženje v vrednosti 7 miljard dolarjev in tako še dodatno otežile življenje. 

Zdaj je Bela hiša z bizarno amoralno potezo izdala izvršni ukaz, da polovico od teh 7 milijard nameni humanitarni pomoči v Afganistanu, drugo polovico pa praktično ukrade in razdeli sorodnikom žrtev napada 9/11. S tem poskušajo po neki logiki kaznovati talibane, toda ta denar pripada Afganistancem, ki ga potrebujejo bolj kot kadarkoli prej. Logika ne zdrži niti teoretično – zakaj bi morali prebivalci plačevati za dejanja ekstremistov –, še manj pa v praksi – nihče od teroristov ni bil iz Afganistana. Denar, ki ga Zahod ponuja kot humanitarno pomoč, pa je drobiž v primerjavi z uničenjem, ki ga je povzročil.

Ta ukaz je kraja, zamaskirana v solidarnost, in kaže dolgoletno kolonialno naravo mednarodne politike, svetu pa sporoča, da je ameriška tragedija večja od afganistanske bolečine.