Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Zlorabe kriznih razmer

Z državljani zaprtimi v stanovanja in osredotočenimi na novice o trenutni zdravstveni situaciji, ne preseneča, da se mnogi voditelji v zadnjih dneh spogledujejo z avtoritarnimi ukrepi in konsolidacijo moči. Tako na Madžarskem Orban predlaga, da mu parlament da absolutno pravico odločanja v kriznem času. Predlog zakona nima jasno določenega datuma konca veljave in vsebuje tudi do 5 letne zaporne kazni za objavljanje neresničnih informacij. Novinarje, ki so že sedaj tarča kritik oblasti, da širijo "fake news", ukrep upravičeno skrbi. 

Tudi pri nas so razmere krizne. Novi stari predsednik vlade poskuša čim več moči prestaviti s parlamenta na "krizni štab", vodenje in odnose z javnostjo pri boju s pandemijo so iz rok Ministrstva za zdravje prenesli na Ministrstvo za obrambo, v svetu NIJZ so strokovnjakinjo za infekcijsko medicino zamenjali s socialno delavko. Začeli so se tudi napadi na poročanje medijev.

Ne pozabimo: na vseh nas je, da tudi v krizi zahtevamo dobro politiko!


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Abecedarij svobode govora: konzervativni pogled

V zadnjih 60 ali 70 letih se je v ZDA konzervativno razumevanje svobode govora radikalno transformiralo, in sicer iz svobode govora, ki je zavezana morali in "zdravi pameti", v slavljenje svobode govora kot neodtujljive in neomejene pravice. 

Jezik oz. govor je bil v preteklosti orožje liberalcev. Z njim so se borili proti cenzuri, nazadnjaštvu, militarizmu in kapitalu ter provocirali oblast. Cenzura je medtem zbledela, prvi amandma k ameriški ustavi pa se je iz zatočišča marginaliziranih nosilcev identitetnih politik spremenil v zastavo, s katero zdaj mahajo nazadnjaki, militaristi in kapitalisti. 

Boj proti omejevanju govora je postal eden ključnih konzervativnih političnih bojev, njegovi ključni akterji pa so novonastali, večinoma digitalni "antimediji" (blogi, podkasti, YouTube ...) ter s političnimi strukturami povezane medijske hiše. V imenu uravnoteženosti in svobode izražanja polnijo javni prostor s psevdoznanostjo in tradicionalizmom, pogosto pa tudi s strahom in sovražnostjo.


Žena naj bo doma, čaka naj na moža!

V teh nepredvidljivih dneh moralno paniko povzroča novi koronavirus, tesnobo pa nova vlada. Številni, najpogosteje pripadniki tistih družbenih skupin, ki so že tako odrinjene, so se znašli na robu preživetja. Dlje kot bo trajala opustitev javnega življenja, več prekarcev, kulturnikov, nevladnikov, malih in samostojnih podjetnikov in drugih se jim bo pridružilo. Tisti, ki dom imamo, ostanimo med štirimi stenami, tisti med nami, ki ga nimajo, pa si namesto klofute po italijanskem vzoru zaslužijo solidarnostno pomoč. Pa ne le danes ali jutri, ampak že včeraj in tudi še pojutrišnjem.

Ampak ta agrument hoče osvetliti nekaj drugega, in sicer situacijo globalno privilegiranega slehernika oz., bolje, slehernice, ki ni zares lačna, prezebla ali brez zdravstvenega zavarovanja. Situacijo ženske, ki dela od doma ali je na čakanju, in zraven skrbi še za domač pouk otrok, kuha kosilo, čisti stanovanje in mediira med frustracijami. Situacijo tiste ženske, ki bo nocoj morda tepena ... ali umorjena.


Rizične skupine

Do nadaljnjega pridno ostajamo v samoizolaciji najprej za svojo, predvsem pa za varnost tistih, ki so za COVID-19 dovzetnejši. A #ostanidoma je za mnoge težje izvedljiv, saj na socialno-ekonomskem robu obstaja kar nekaj skupin, ki jih je splošna nepripravljenost na obvladovanje epidemije huje prizadela.

Med bolj ogroženimi so študentje, ki so prvi ostali brez dela, ali pa se soočili z dejstvom, da je njihovo zdravje manj vredno od zdravja zaposlenih. Za povrh jih je doletel (zakonit?) začasen pregon iz študentskih domov.

Z ravnodušnostjo do zdravstvenih ukrepov se srečujejo delavci v številnih podjetjih, ki pred zdravje postavljajo dobiček. Na drugi strani so zaradi zastoja dela prizadeti samozaposleni predvsem v kulturi, kjer jih veliko živi pod pragom revščine.

Vse kaže, da je kljub izrednim razmeram varovanje zdravja privilegij. Da bi morala biti še posebej v takih situacijah socialna država prioriteta, pa kaže dejstvo, da bodo #ostanidoma težko upoštevali tisti, ki doma nimajo.


Ali nismo vsi ljudje enaki?

Načelo samoodločbe omogoča narodom, da svobodno določajo svoj politični status in zagotavljajo svoj razvoj.  A vendar nimajo vse etnije enakih pogojev za uveljavljanje teh pravic, sploh v primeru, ko gre za spor med mednarodno priznano državo ter etnično manjšino.

V primeru Kosova je spodletela pogajanja ZN med srbsko in kosovarsko stranjo zaradi geopolitične pomembnosti in lastnih interesov prevzela EU, vendar je bila odločilna šele podpora ZDA.

V Zahodni Sahari je zgodba popolnoma drugačna. Od leta 1991 ZN obljubljajo referendum o neodvisnosti, ki ga zaradi blokade Maroka ne morejo izvesti. Nestrinjanje članic EU glede statusa Zahodne Sahare ohranja status quo, hkrati pa onemogoča sankcije, s katerimi bi Evropa lahko prek ENP pritisnila na Maroko. Mehanizma sankcij, ki obstaja v mednarodni skupnosti (Iran!), ne uporabijo, ker je Maroko pomemben trgovski ter politični partner tako EU kot ZDA.

Medtem pa ljudje še naprej živijo v zadnji afriški koloniji