Agrument

13. julija bo minilo sto let od fašističnega požiga Narodnega doma, tedanjega središča Slovencev v Trstu. Fašisti so takrat s sklicevanjem na talionsko pravo zahtevali maščevanje za splitske nerede.

Stoletje po požigu Narodni dom še vedno ni v slovenskih rokah. Skrajna desnica, ki se zgleduje po fašističnih idolih, se na vse pretege trudi, da bi preprečila vračilo stavbe slovenski skupnosti. Z zavajanjem, manipulacijami in izkrivljanjem zgodovine trdijo, da “Narodni dom ni nikoli bil slovenski”. V tržaškem svetu celo grozijo z odhodom iz koalicije, če bo sprejet sklep o vračilu stavbe.

Morda bi lahko novodobni nestrpneži raje prebrali kakšno zgodovinsko knjigo ali pa vsaj zapis na italijanski Wikipediji, ki požig umešča v širši okvir. Zgodovina sobivanja v Furlaniji - Julijski krajini je pestra in kompleksna, kar zelo dobro oriše dokumentarni film Požig. 

Birokratski postopek vrnitve je dolgotrajen in zapleten, a simbolna predaja ključev bo v juliju, kar je vsekakor korak v pravo smer.

Optimisti med nami so se odločili, da razumejo globalno pandemijo kot priložnost. Priložnost, da si okolje opomore, ljudje pa, soočeni z destruktivno močjo “naravnega sveta”, premislimo naš odnos z naravo. 

V resnici so se dogodki razvili drugače. Ukrepi za pomoč gospodarstvu financirajo umazano industrijo, okoljske organizacije pa so bile izgnane iz obnove, da bi vlade zmanjšale "administrativne ovire". 

Povečala se je tudi uporaba plastike za enkratno uporabo. Rokavice, maske, embalaža različnih proizvodov za enkratno uporabo, "čiste" vrečke in še kaj, samo da ostanemo zdravi. Produkti, ki zaradi nizke cene nafte in varnosti zaposlenih, verjetno ne bodo reciklirani. Temu sta hitro sledili politika in industrija: več ameriških zveznih držav je ustavilo ali prestavilo prepoved plastičnih vrečk, proizvajalci plastike pa pritiskajo na Evropsko komisijo, da odloži rok za prenos direktive, ki prepoveduje določene plastične izdelke, v nacionalno zakonodajo. 

Nam grozi korona, mi pa okolju ...

24. marca je Indija odredila karanteno za njenih 1,3 milijarde prebivalcev. Zaradi tega je 470 milijonov delavskih migrantov, ki poganjajo indijsko gospodarstvo, obtičalo na "nikogaršnji zemlji". Brez možnosti zaslužka in prebivališča so se številni v odsotnosti javnega prevoza odpravili na tudi 500 km dolgo pot domov. 

Vlada je delodajalce sicer obvezala, da delavcem izplačajo polne plače in zaščitijo njihove službe ter obljubila stimulus v višini 266 milijard dolarjev. Ne samo, da pomoč ni dosegla najbolj ranljivih – zaradi strahu pred gospodarskim zlomom so zdaj številne zvezne države hkrati uveljavile odredbe za podaljšanje delovnika z 8 na 12 ur in delodajalce oprostile večine zakonskih določb, ki ščititijo delavce. Po tem, ko so jih na vrhu pandemije pustili na cedilu, zdaj želijo vzpostaviti prosti trg in delavce prisiliti k delu. 

A ne gre samo za problem "tretjega sveta" – spomnimo se le srbskih delavcev, ki so marca obtičali v Sloveniji, ker je njihova država zaprla meje. 

Včeraj so hrvaški poslanci na pobudo HDZ razpustili Sabor, tako da bodo imeli naši južni sosedje namesto jeseni volitve že v začetku poletja. Računica je jasna: trenutno HDZ v javnomnenjskih raziskavah dobro kaže (zaradi dobre epidemiološke slike je vlada dobila nekaj točk na račun "odločnega odziva"), jeseni pa bo razpoloženje v državi zagotovo že precej bolj turobno: takrat bo namreč že znano, kako uničujoče posledice bo imela epidemija na turistično sezono. V državi, v kateri turistična dejavnost predstavlja kar 20 % delež BDP-ja (največ v Evropi), se je na volitve seveda oportuno odpraviti, preden se znatni del prebivalstva znajde na robu revščine. 

Kaj pa interventni zakon za popotresno obnovo Zagreba, brez katerega se obnova glavnega mesta sploh ne more začeti? Očitno bo moral počakati. Najprej morajo poslanke in poslanci pač poskrbeti za svoje službe. 

Ste morda mislili, da je politika delovanje za javno dobro, ne zgolj boj za oblast? Ste že kdaj slišali za SMC in DeSUS?

Da se Janša komuniciranja uči od Trumpa, smo že pisali. A obmetavanje novinark in novinarjev z zmerljivkami na Twitterju in izražanje dvoma v legitimnost vsakega medija, ki si ga drzne kritizirati (problem nima le z domačimi mainstream mediji, temveč tudi z BBC-jem, The Guardianom, Spieglom in Deutsche Wellejem), ni edina podobnost med tema dvema voditeljema. 

Precej podobna sta si tudi v korupcijskih aferah, ki se dogajajo pod njunim vodstvom. Tukaj je sicer Janša tisti, ki ima več desetletij izkušenj (orožje, Patrije in zdaj ventilatorji), a njun modus operandi postaja vedno bolj podoben. Ameriška Zvezna agencija za posredovanje v nesrečah je denimo od podjetja v Virginiji, ki se prej nikoli ni ukvarjalo niti s proizvodnjo niti s prodajo zaščitne opreme, naročila za 55 milijonov mask po skoraj desetkratni tržni ceni. To podjetje mask ni dobavilo v roku, za posel so izvedeli mediji in "dobri oblastnik" je pogodbo preklical. 

Zveni znano?