Agrument

Paul McCartney je kritično javnost v radijskem intervjuju razburil z izjavo, da upa, "da kitajska vlada pove svojim državljanom, da je jesti netopirje malo srednjeveško in da naj se takšne tržnice zaprejo".

T.i. "wet markets" niso nič drugega kot tržnice za prodajo mesa, kjer zaradi nezmožnosti hlajenja živali pogosto ohranjajo žive, da je meso ob nakupu sveže. Beatlu ne bi škodilo vsaj malo kulturnega relativizma: podobne tržnice obstajajo po celem svetu. Nenazadnje tudi na Zahodu jastoge radi kažemo žive na ledu.

Misel, da morajo Kitajci zapreti svoje "srednjeveške tržnice s katastrofalno higieno", je torej precej rasistična, povezava s Covid-19 pa za zdaj nedokazana. To pa ni vse: boomer z vsaj 100 milijoni pod palcem je izrazito privilegiran, zato ni čudno, da ni pomislil, da mnoge skupnosti (pa ne le v Aziji) prodajajo divje meso zato, ker drugače ne morejo preživeti.

Da – živalsko industrijo bo treba ustaviti povsod, ne le na Kitajskem. A ne pozabimo, da za mnoge meso ni izbira!

Zaprtje države je številnim študentom, ki so odvisni od študentskega dela, odvzelo zaslužek in jih čez noč pahnilo na rob preživetja. Politika jim je zato v prvem kriznem paketu obljubila 150 evrov solidarnostnega dodatka, a se z izplačili precej zapleta. Za uveljavljanje pomoči naj bi upravičenci do jutri izpolnili posebno vlogo, ki pa je dostopna šele od danes. Trenutno je spletna stran z vlogo preobremenjena in le občasno deluje, se pa vsaj zdi, da je bil odpravljen datum za oddajo obrazca. Kdaj bodo študenti prejeli nakazilo, ni znano.

V celotni situaciji je najbolj pomenljiv molk Študentske organizacije Slovenije, ki stoično spremlja birokratski cirkus novih in novih ovir med študenti in obljubljenimi 150 €. Tiho sodelovanje študentskih funkcionarjev z vlado je pogosto nagrajeno z udobno službo. ŠOS bi študentom v stiski lahko pomagal tudi z lastnimi sredstvi in posebnim kreditom, a tega očitno ne želijo narediti.

V Sloveniji nam izkoriščanje javnih občil za partikularne politične cilje ni tuje. Na Pod črto so ugotovili, da so leta 2018 trije župani mestnih občin (Janković, Šrot in Popovič) izkoristili občinsko glasilo za potrebe predvolilne kampanje. Janševa garnitura, že dolgo znana po prizadevanjih, da si podredi medije, v svojem prvem mesecu vladanja ni ugrabila le Telekomovega portala Siol; še mnogo bolj brezsramno zlorabo javnega kanala si je privoščila, ko je kar na uradnem Twitter profilu Kriznega štaba RS delila odkrito sovražno vsebino.

Njihov vzornik (ni težko opaziti, da se komuniciranja učijo od Trumpa), pa je šel te dni še korak dlje ter privatiziral sporočilo na čekih za pomoč državljanom med epidemijo. Čeprav bodo sredstva ravno zaradi naknadnega prilagajanja čekov prišla do državljanov kasneje, kot bi sicer, bo učinek na povprečnega volivca verjetno ogromen ("Trump nam je dal denar!").

Samo opozorilo, da se ne boste čudili, če naslednji korona paket pride v SDS kuverti ...

Kdorkoli spremlja spletno verbalno greznico, razume, da jezik ni nedolžen ali impotenten. Ni nekaj, kar opisuje resničnost, ampak jo nenehno ustvarja. Ne le, da lahko užali, prizadeje bolečino, zmanipulira dejstva ali razširi laž – v kombinaciji z družbeno močjo, dostopom do medijev in drugimi privilegiji proizvaja pomene, ki šele definirajo žalitev, bolečino, dejstva in laž. 

Tudi vsebina pojma "svoboda govora" se spreminja glede na ideologijo. Če jo je včasih najbolj učinkovito instrumentalizirala liberalna stran, se je zdaj polaščajo konzervativne ideje. Razne teorije zarot, ki znanstvene truizme razglašajo za laži, bo morda svoboden "trg idej" še zaznal in zavrgel, a kaj se zgodi, ko se ideologija preobleče v samo znanost? Za praporom svobode govora in mišljenja namreč korakajo tudi psevdostrokovnjaki, ki družbene zakonitosti razlagajo z biologijo, posameznikovo vedenje pa z genetiko.  Kar kritična misel prepoznava kot "znanstveni rasizem", nam oni prodajajo kot "rasni realizem".

Oblasti naših "prijateljev v regiji" še bolj vulgarno kot naša ablast izkoriščajo pandemijo za sprejemanje sovražnih politik. Madžarski predsednik vlade lahko do nadaljnjega ukrepe sprejema samovoljno. To menda Evropo sicer "skrbi", a kakšnih resnih sankcij od nje ne gre pričakovati – najsi Orbán izbriše trans osebe ali pa predvidi zaporno kazen za tiste, ki izjavljajo stvari, ki niso skladne z njegovo resnico. 

Tudi prijatelji Poljaki so karseda prizadevni, da prepoved zbiranja – pa potemtakem tudi protestiranja – izkoristijo za končno rešitev razdvajajočih tem, kot sta spolna vzgoja in pravica do splava. 

Prijatelji Slovaki in Čehi, čeprav malo izdajalski, imajo vendarle na ramenih glavo, ki se nagiba v desno, in tako ponujajo nekaj uporabnih zgledov: češki spreobrnjenec s partijsko knjižico Babiš, ki svojo stranko definira kot "socialno občutljivo desničarsko stranko", v prostem času zbira medije in ureja državne posle svojim firmam.

Kdo rabi sovražnike, če ima take prijatelje?