Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Turneja proti sovraštvu

Mineva več kot eno leto odkar je civilna družba z Državljanom D na čelu začela opozarjati na sporno oglaševanje (tudi državnih) podjetij v trobilih sovraštva – medijih Demokracija ter Nova24. Kljub zgražanju javnosti in pozivu premiera Šarca pa večina botrov sovraštva in celo Ministrstvo za kulturo še vedno sponzorira Orbanovo agendo širjenja strahu in spodkopavanja države

Še vedno čakamo tudi na resen odziv oglaševalske skupnosti in posodobitev oglaševalskega kodeksa. Na drugi strani so se slovaški kolegi bolje organizirali: medijski strokovnjaki in politologi na spletnem mestu konspiratori.sk redno posodabljajo seznam spornih spletnih strani. Tako lahko oglaševalske agencije svojim strankam "na klik" ponudijo oglaševalski paket, ki se izogiba sovražnim in neresničnim vsebinam.

Zaradi manjka strategije s strani države je na nas, da se izobrazimo in organiziramo. Če vas zanima, kako globoko zares seže zajčja luknja, obiščite kakšnega od dogodkov Turneje proti sovraštvu po Sloveniji.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Utopija ali distopija?

Ruanda – kjer je v ne-tako-daljni zgodovini vihrala državljanska vojna, ki se je zaključila z genocidom – danes velja za afriško zgodbo o uspehu, ki ne zasleduje le ekonomske rasti, temveč se zavezuje tudi k cilju, da postane zelena in nizkoogljična država do 2050.

Te dni se začenja izgradnja zelenega mesta v Kinyinyi, v okolici glavnega mesta Kigali, ki bo nudilo okolju prijazna, trajnostna ter dostopna stanovanja na 620 hektarjih. Ruanda je tako ali tako že ena izmed vodilinih držav v regiji glede ohranjanja okolja: plastične vrečke so prepovedali že leta 2008, te pa so zamenjale vrečke iz bombaža, banan in papirusa. Mesto bo bojda delovalo izključno na obnovljivih virih, električnih vozilih, vključevalo pa bo trajnostno ravnanje z odpadki, urbane gozdove ter mini okolju prijazne tovarne.

Bo utopična Wakanda tako morda kmalu postala resničnost ali pa je zeleno mesto prihodnosti le za odvračanje pogledov od težav, ki jih Ruanda sicer ima? Mi držimo pesti za prvo!


Tehnološki giganti stavijo na nafto

Tehnološki giganti, kot so Google, Microsoft in Amazon, z veseljem izpostavljajo svoje zaveze in ukrepe, s katerimi naj bi pomagali reševati okolje, vendar pa njihova dejanja pogosto kažejo drugačno sliko. Prav vsa omenjena podjetja so v zadnjih nekaj letih namreč vstopila na trg fosilnih goriv, kjer z različnimi storitvami aktivno pomagajo naftnim velikanom.

Google se je tako med drugim povezal s francoskim Totalom, Microsoft z BP-jem in Chevronom, Amazon pa s podjetjem Royal Dutch Shell. Ciljev tovrstnih sodelovanj je sicer več, pogosto pa je med njimi tudi razvoj napredne umetne inteligence, ki bo pomagala pri bolj uspešnem in učinkovitem odkrivanju oziroma črpanju nafte ter precejšnjem povečanju dobičkov

Vzroki globalnega segrevanja so jasni, fosilna goriva pa najdemo na samem vrhu tega seznama. Prav zato je žalostno, da velika tehnološka podjetja, ki bi lahko toliko znanja in sredstev posvetila reševanju okoljske krize, v neustavljivi gonji po dobičku slednjo le še poglabljajo. 


Libijski "10 years challenge"

Libija je leta 2010 poosebljala afriški duh neodvisnosti in enotnosti, čeprav jo je s trdo roko vodil Gadafi. Globalno je država predstavljala upanje, da se lahko "Afrika" (končno) znebi nerazvitosti. A že leto zatem je Natova koalicija zrušila libijskega diktatorja, državo pa pahnila v kaos.

Od tedaj se dogajanje v Libiji ni umirilo, saj med različnimi oboroženimi skupinami še vedno potekajo spopadi za teritorij in oblast. Za dodatno nestabilnost je poskrbela Turčija, ki v Libijo pošilja vojake. Ti bodo pomagali mednarodno priznani vladi v Tripoliju, s katero je Erdogan 27. 11. sklenil dva memoranduma o vojaškem sodelovanju ter mejah na morju.

Turčija s ščitenjem svojih geopolitičnih interesov le poglablja svojo osamljenost v regiji ter veča napetosti v državi, kjer Egipt, Savdska Arabija in ZAE stojijo na eni strani, Katar, Turčija in mednarodna skupnost pa na drugi. Destabilizacija in razdelitev Libije tako še zdaleč ni končana, kaj to pomeni za Libijce pa očitno nikogar ne briga.


Watson, kave bi!

Od proizvodnje kave so odvisni mnogi prebivalci deprivilegiranih držav Srednje in Južne Amerike, Afrike in Azije. Delo je težko, pridelek občutljiv na bolezni, plačilo pa mizerno, zadnja leta včasih nižje od stroškov pridelave.

T.i. pravična trgovina ni vedno in do vseh pravična, višje cene kave pa ne pomenijo nujno boljšega zaslužka pridelovalcev. Poudarek pravične trgovine se je namreč s socialnih pravic kmetov premestil na etične zahteve potrošnikov. Slednjim vedno več pomenita popolna transparentnost in sledljivost živil. 

Prejšnji teden sta podjetji Farmer Connect in IBM napovedali aplikacijo Thank my farmer, ki s pomočjo tehnologije blockchain potrošnika vodi od skodelice kapučina vse do kmeta, ki je vzgojil kavna zrna zanj. Gre za nadaljnjo degradacijo pojma pravične trgovine; ta postaja zaradi specifičnih (tudi tehnoloških) standardov vse bolj nedostopna majhnim proizvajalcem, potrošnikom pa nudi čedalje dražje izdelke, saj si delež po novem režejo celo tehnološki giganti.