Agrument

Hladilnik na obroke, stanovanje na kredit, kupovanje manjših količin namesto na zalogo - revni za življenjske potrebščine plačujejo več kot bogati. Koncept ''poverty penalty'' je v 60. letih prvi opisal ameriški sociolog Caplovitz, njegova razlaga kavlja 22 revščine pa ostaja aktualna še danes.

Prebivalci Dharavija, največjega indijskega sluma, za riž plačajo petino več od ostalih prebivalcev, prebivalci nairobijskih slumov pa denimo mnogo več plačajo za najemnino in sanitarne potrebščine kot Nairobijci iz bolj urejenih sosesk. Ta fenomen je sicer najbolj viden v ceni pitne vode - v urbanih slumih, ki niso priključeni na vodna omrežja, je voda lahko do 20-krat dražja in na ulici doseže ceno tudi do 5 dolarjev za liter, kar je neprimerljivo več od cene pitne vode iz pipe kjerkoli na svetu. 

Revščina je politično vprašanje redistribucije bogastva. Trg sam ne bo poskrbel za to, da bomo v obdobju debelih krav prav vsi živeli bolje. Le vprašajte brezdomko, kaj ima ona od gospodarske rasti.

Amazonsko ljudstvo Waorani je prejšnji teden v Ekvadorju zabeležilo zmago proti državi v tožbi glede prodaje njihovih ozemelj velikim naftnim podjetjem. Gre za pomembno odločitev za avtohtone prebivalce v državi, kjer je že več kot 70 % deževnega gozda v lasti naftnih podjetij.

Iz Brazilije, kjer se nahaja več kot polovica amazonskega deževnega gozda, pa prihajajo slabše novice. Tamkajšnji predsednik Jair Bolsonaro je le nekaj ur po nastopu funkcije prenesel regulacijo varovanja amazonskega gozda na kmetijsko ministrstvo, ki je znano po sodelovanju z "agribiznis" lobijem. Deforestacija deževnih gozdov se je med letoma 2005 in 2011 zmanjšala za kar 70 %, a v zadnjem času spet narašča, glavni razlog zanjo pa je živinoreja. Bolsonaro je med kampanjo obljubljal, da bo omejil moč okoljskih agencij in povečal možnosti za rudarjenje in kmetijstvo na območju amazonskih rezervatov, po šestih mesecih pa so številne posledice njegovih okolju škodljivih politik že očitne.

V vsakdanjem diskurzu se vse pogosteje srečujemo s takšnimi in drugačnimi teorijami zarot. Nekatere, kot je na primer ideja o ploščati Zemlji, so relativno neškodljive, druge pa imajo precej resne posledice. Med najhujše zagotovo spada gibanje proti cepljenju, ki povzroča izbruhe hudih bolezni, kot so ošpice. 

Teorije zarot se redno pojavljajo tudi v politiki. V tujini izstopa Donald Trump, ki ga navdihujejo posamezniki, kot je Alex Jones, hitro pa jih najdemo tudi doma. Takšno širjenje polresnic le-tem daje legitimnost in jih tako naredi mnogo bolj nevarne, kot je očitno na primeru zanikanja klimatskih sprememb. 

Širjenje teorij zarot je težko ustaviti. Vendar, ko to poskušamo, ne pozabimo, da ljudje ne spremenijo svojega mnenja, ko jim pokažeš, da nimajo prav, temveč ko jim pokažeš, da delujejo proti svojim interesom. Morda morate svojemu anti-vakser prijatelju samo pojasniti, da brez cepilne knjižice njihov otrok ne bo mogel študirati na Harvardu. 

Legalen abortus zadeva zdravje žensk, a večkrat pozabimo na učinke, ki jih ima tudi na širšo družbo. Poglabljanje revščine, rast črnega trga in večja smrtnost sledijo kriminalizaciji splava in za obče dobro bi se morali za zaščito temeljne človeške pravice brigati tudi tisti brez maternic. 

Namesto tega z grozo spremljamo novice iz zahoda. V zvezni državi Georgia je guverner prejšnji teden dal zeleno luč prepovedi prekinitve nosečnosti po 6. tednu. V Alabami je senat v torek senat šel še korak naprej in prepovedal splav v vseh obdobjih nosečnosti, tudi v primerih posilstva. Državi tako postajata šesta in sedma zvezna država, ki sta od januarja letos omejili pravico do splava. 

Pod pretvezo "svetosti življenja" in s taktiko personifikacije zarodkov spremljamo poskuse kontrole ženske. Ko zarodku rečemo "nerojen otrok", postane osebnost še pred rojstvom, kar upraviči debato o odvzemu ženskih pravic. Brez pravice do odločanja o svojem telesu pa ima ženska manj pravic od trupla.

Od ustanovitve ameriške Nacionalne zveze sufražetk, katere prioriteta je bila zagotovitev volilne pravice ženskam, a tudi njihovo opolnomočenje na trgu delovne sile, mineva 150 let. Izpolnitev prioritetnega cilja je terjala dobrih 50 let; 19. amandma je bil v vseh zveznih državah ZDA ratificiran l. 1920. Kaj pa je z osvoboditvijo s pomočjo dela?

V ZDA je lani na trgu delovne sile participiralo dobrih 93 % očetov z mladoletnimi otroki in le 71,5 % mater (poročenih celo zgolj 69 %). Kar 96 % zaposlenih očetov je imelo pogodbo za poln delovni čas, zaposlenih mater le 78 %. Tudi plačni razkorak še ni izginil. Ta dejstva izhajajo iz ekonomske politike, ki gradi na fleksibilnosti odpuščanja, pomanjkanju sindikalne kulture in nezadostni zakonodaji.

A neenakost na delovnem mestu sploh ni največji problem; ta se skriva med štirimi stenami. Ženske namreč podpirajo vsaj tri vogale bajte tudi, če so one plačale zanjo. Kdo pa pri vas doma vzame bolniško, ko tamali zbolijo?