Agrument

Po ponovni zmagi Eva Moralesa na oktobrskih volitvah so v Boliviji izbruhnili protesti. Morales je glas ulice uslišal in kljub neutemeljenosti obtožb o volilni prevari napovedal nove volitve. Vendar z ameriškimi sredstvi podprti opoziciji to ni bilo dovolj, zato je vojska zahtevala njegov takojšen odstop.

Sedaj, ko je oblast mimo ustave in z biblijo v roki prevzela "prehodna" predsednica Jeanine Áñez, v Boliviji niso več dovoljeni protesti. Áñez je kriminalizirala socialistično stranko MAS, vojsko in policijo pa pooblastila, da proteste zatreta za vsako ceno – ta cena trenutno šteje 23 življenj.

Pred našimi očmi se tako odvija še en primer ameriško sponzoriranega državnega udara. Medtem ko lahko vzroke zanj iščemo v strateški pomembnosti bolivijskih zalog "belega zlata" ali, kot pravi Žižek, preveč očitni uspešnosti demokratičnega socializma, si tokrat lahko vsaj zares predstavljamo, kako drastično drugačna bi kmalu lahko bila ameriška zunanja politika.

V času vseprisotnega strahu pred avtomatizacijo in izgubo delovnih mest se Rimokatoliška cerkev sooča z obratnim problemom – primanjkuje ji duhovnikov, še posebej v odročnih krajih kot so na primer tihooceanski otoki in Amazonija. Mnogi vidijo rešitev v ukinitvi celibata, medtem ko ideja ženske duhovnice še vedno ostaja izven debate. 

Skupnosti v Latinski Ameriki se na Cerkev vedno bolj obračajo še z enim problemom, in sicer podnebno krizo. Morebitnega partnerstva z RKC v globalem boju proti uničenju okolja pa ne moremo ločiti od njenih zgodovinskih in trenutnih politik. Cerkvena retorika o "krizi plodnosti" in napadi na reproduktivne pravice žensk se zdijo precej neskladni z bojem proti podnebnim spremembam. Gre za kulturo – tudi z izključevanjem žensk iz duhovniških vrst – nadzorovanja žensk, ki hkrati vzdržuje prenaseljenost Zemlje.

Boj proti podnebnim spremembam ne sme pozabiti na revščino, rasizem in nasilje nad ženskami. V nasprotnem primeru bomo odtujili ključne zaveznike.

Legendarni heker, ki se na spletu podpisuje z vzdevkom Phineas Fisher, je včeraj objavil več kot 2 terabajta podatkov, ki jih je pridobil z vdorom v banko Cayman National Bank and Trust s sedežem na otoku Man. Fisher obljublja, da bo v nekaj dneh poskrbel tudi za to, da bo po podatkih možno iskati. Novinarji si torej lahko obetajo iskanje po več kot 600 000 mejlih, ki so si jih bankirji izmenjevali z bogatimi klienti s skrivnostnimi aktivnostmi in vprašljivimi nameni. Pripravite kokice!

Fisher je akcijo sicer posvetil Jeremyu Hammondu, hekerju, ki v ZDA zaprt zaradi vdora v Stratfor, IT podjetje, ki ga najemajo korporacije, da vohuni za aktivisti, ki ogrožajo njihove zaslužke (Bank of America so recimo ponujali vohunjenje za Glennom Greenwaldom). 

Vedno, ko ujamejo kakšnega hekerja, beremo, da je škoda, da talenta ni pravilno izkoristil in je namesto tega, da bi bil "etični heker" (svetovalec korporacij) postal "kriminalec". Hm? Ustavimo korak in se vprašajmo: je to res manj etično?

Masovno izumiranje insektov bi nas moralo skrbeti. Od 70-ih let do danes naj bi izumrla že polovica vseh žuželk, 40 % od milijona še živečih vrst pa izumrtje še grozi. 

Britanska študija ugotavlja, da se je uporaba pesticidov v zadnjih 25. letih, v katerih je izumrlo kar 23 vrst čebel in os, podvojila. Zaradi dokazov, ki kažejo, da izogibanje pesticidom ne zmanjša pridelka (in profita), bi morale švedskemu davku na kemikalije bolj suvereno slediti tudi ostale države.

Še večji izziv kot pesticidi je prostor, ki ga zavzemajo obdelovalne površine. Vračanje vrtov in parkov v manj kontrolirano, naravnejše stanje nosi velik potencial, da si roji žuželk s skrčenimi habitati opomorejo. A če velik del zemlje – kmetijske površine – ostaja neprimeren za življenje, tudi divji parki in vrtovi ne bodo preprečili upada biodiverzitete.

Brez žuželk ni življenja za ljudi. Rastoči kupi mrtvih čebel nas opozarjajo, da je čas, da se končno obrnemo od lastništva zemlje k njenemu skrbništvu. 

Da Slovenski knjižni sejem v ospredje prej kot knjigo postavlja trg, že nekaj časa opozarja pesnica in urednica Anja Golob. Ko je izpostavila problem oderuških cen najema stojnic, so po njej začele padati pokroviteljske in šovinistične opazke. Ja, tudi knjižno srenjo prežema isto sranje kot preostanek družbe. 

Na programu letošnjega knjižnega sejma, ki se v Cankarjevem domu odpira 26. 11., pa je dogodek, ki ni šovinističen samo latentno, ampak gre za odprto promocijo antifeminizma, in sicer pogovor z avtorjem ob izidu knjige Prvi spol. Delo in njegov avtor sta sicer obskurna primerka vulgarizacije psihoanalitskih teorij; resno ju jemljejo le tisti, ki od (samooklicanih) intelektualcev pričakujejo kvečjemu, da njihove lastne predsodke pakirajo v znanstveno terminologijo in s tem legitimizirajo. A kot velja za Petersona, bolj znano, artikulirano in stajliš različico naših vodebov (in godin in zupančičev), akademsko vzvišena taktika non-engagementa s teoretsko troljadjo pač ne bo dovolj.