Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Zmaga v bitki še ne pomeni dobljene vojne

Amazonsko ljudstvo Waorani je prejšnji teden v Ekvadorju zabeležilo zmago proti državi v tožbi glede prodaje njihovih ozemelj velikim naftnim podjetjem. Gre za pomembno odločitev za avtohtone prebivalce v državi, kjer je že več kot 70 % deževnega gozda v lasti naftnih podjetij.

Iz Brazilije, kjer se nahaja več kot polovica amazonskega deževnega gozda, pa prihajajo slabše novice. Tamkajšnji predsednik Jair Bolsonaro je le nekaj ur po nastopu funkcije prenesel regulacijo varovanja amazonskega gozda na kmetijsko ministrstvo, ki je znano po sodelovanju z "agribiznis" lobijem. Deforestacija deževnih gozdov se je med letoma 2005 in 2011 zmanjšala za kar 70 %, a v zadnjem času spet narašča, glavni razlog zanjo pa je živinoreja. Bolsonaro je med kampanjo obljubljal, da bo omejil moč okoljskih agencij in povečal možnosti za rudarjenje in kmetijstvo na območju amazonskih rezervatov, po šestih mesecih pa so številne posledice njegovih okolju škodljivih politik že očitne.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Moč teorij zarot

V vsakdanjem diskurzu se vse pogosteje srečujemo s takšnimi in drugačnimi teorijami zarot. Nekatere, kot je na primer ideja o ploščati Zemlji, so relativno neškodljive, druge pa imajo precej resne posledice. Med najhujše zagotovo spada gibanje proti cepljenju, ki povzroča izbruhe hudih bolezni, kot so ošpice

Teorije zarot se redno pojavljajo tudi v politiki. V tujini izstopa Donald Trump, ki ga navdihujejo posamezniki, kot je Alex Jones, hitro pa jih najdemo tudi doma. Takšno širjenje polresnic le-tem daje legitimnost in jih tako naredi mnogo bolj nevarne, kot je očitno na primeru zanikanja klimatskih sprememb. 

Širjenje teorij zarot je težko ustaviti. Vendar, ko to poskušamo, ne pozabimo, da ljudje ne spremenijo svojega mnenja, ko jim pokažeš, da nimajo prav, temveč ko jim pokažeš, da delujejo proti svojim interesom. Morda morate svojemu anti-vakser prijatelju samo pojasniti, da brez cepilne knjižice njihov otrok ne bo mogel študirati na Harvardu


Pro-life ali Za prisilo v rojevanje

Legalen abortus zadeva zdravje žensk, a večkrat pozabimo na učinke, ki jih ima tudi na širšo družbo. Poglabljanje revščine, rast črnega trga in večja smrtnost sledijo kriminalizaciji splava in za obče dobro bi se morali za zaščito temeljne človeške pravice brigati tudi tisti brez maternic. 

Namesto tega z grozo spremljamo novice iz zahoda. V zvezni državi Georgia je guverner prejšnji teden dal zeleno luč prepovedi prekinitve nosečnosti po 6. tednu. V Alabami je senat v torek senat šel še korak naprej in prepovedal splav v vseh obdobjih nosečnosti, tudi v primerih posilstva. Državi tako postajata šesta in sedma zvezna država, ki sta od januarja letos omejili pravico do splava. 

Pod pretvezo "svetosti življenja" in s taktiko personifikacije zarodkov spremljamo poskuse kontrole ženske. Ko zarodku rečemo "nerojen otrok", postane osebnost še pred rojstvom, kar upraviči debato o odvzemu ženskih pravic. Brez pravice do odločanja o svojem telesu pa ima ženska manj pravic od trupla.


"Men, their rights and nothing more; women, their rights and nothing less!"

Od ustanovitve ameriške Nacionalne zveze sufražetk, katere prioriteta je bila zagotovitev volilne pravice ženskam, a tudi njihovo opolnomočenje na trgu delovne sile, mineva 150 let. Izpolnitev prioritetnega cilja je terjala dobrih 50 let; 19. amandma je bil v vseh zveznih državah ZDA ratificiran l. 1920. Kaj pa je z osvoboditvijo s pomočjo dela?

V ZDA je lani na trgu delovne sile participiralo dobrih 93 % očetov z mladoletnimi otroki in le 71,5 % mater (poročenih celo zgolj 69 %). Kar 96 % zaposlenih očetov je imelo pogodbo za poln delovni čas, zaposlenih mater le 78 %. Tudi plačni razkorak še ni izginil. Ta dejstva izhajajo iz ekonomske politike, ki gradi na fleksibilnosti odpuščanja, pomanjkanju sindikalne kulture in nezadostni zakonodaji.

A neenakost na delovnem mestu sploh ni največji problem; ta se skriva med štirimi stenami. Ženske namreč podpirajo vsaj tri vogale bajte tudi, če so one plačale zanjo. Kdo pa pri vas doma vzame bolniško, ko tamali zbolijo?


S koncerta v zapor

V Veliki Britaniji se ne odvija le vojna za politično moč, temveč tudi vojna proti drill raperjem. Zaskrbljujoč porast zločinov z nožem med mladimi v Londonu je od leta 2018 povod za cenzuro zvrsti – od prepovedi izvajanja določenih pesmi, izdajanja nove glasbe brez predhodne odobritve policije do (celo) zapornih kazni.

Glede na trenutno zakonodajo je večina teh "zločinov" obravnavanih kot terorizem – policija lahko izvajalce obtoži, da spodbujajo nasilje, na osnovi tega pa tudi obsodi. Takšna cenzura in omejevanje urbane kulture odražata družbeno klimo, v kateri so temnopolti še vedno podvrženi večjemu nadzoru. 

Namesto, da bi se država ukvarjala z reševanjem problemov, ki jih mladi glasbeniki opisujejo v svojih pesmih (revščina, družinska nestabilnost, nadzor, nasilje, zaznamovanost v šoli, službi, na ulici), ter razmislila o posledicah rezov, ki vplivajo na šole, mladinske klube, socialna stanovanja in socialne prejemke, pa raje s prstom kaže na najšibkejše.