Epidemija: osamljenost

Slika: Lotte Lee Møller / flickr

Švedski model socialne varnosti, ki predstavlja ideal slehernemu državljanu, ima tudi negativne posledice. V kombinaciji z eno najpomembnejših švedskih vrednot, vrednoto posameznikove neodvisnosti od soljudi, ustvarja družbo osamljenih.

Švedska je le vrh ledene gore. Osamljenost je simptom zahodnih neoliberalnih družb, v katerih so medčloveški odnosi definirani s tekmovalnostjo in uspehom posameznika. Posledično ni presenetljivo, da se z občutkom osamljenosti vse pogosteje srečujejo tudi mladi, pri katerih je osamljenost celo bolj pogosta kot pri starostnikih.

V ekonomsko deprivilegiranih delih sveta je kolektivno nad individualnim. Seveda, saj slednje ne omogoča preživetja. V teh državah, za razliko od Švedske, ljudje ne umirajo sami, saj sami tudi ne živijo. Sedaj, ko prihajajo k nam, sta možnosti dve. Osamljenosti nas lahko rešijo tako, da v nas obudijo skupnostne vrednote ali pa nas povežejo v - sovraštvu. Zdi se namreč, da na Zahodu kolektivno delujemo le še, ko imamo skupnega nasprotnika.