Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Tehnološki giganti stavijo na nafto

Tehnološki giganti, kot so Google, Microsoft in Amazon, z veseljem izpostavljajo svoje zaveze in ukrepe, s katerimi naj bi pomagali reševati okolje, vendar pa njihova dejanja pogosto kažejo drugačno sliko. Prav vsa omenjena podjetja so v zadnjih nekaj letih namreč vstopila na trg fosilnih goriv, kjer z različnimi storitvami aktivno pomagajo naftnim velikanom.

Google se je tako med drugim povezal s francoskim Totalom, Microsoft z BP-jem in Chevronom, Amazon pa s podjetjem Royal Dutch Shell. Ciljev tovrstnih sodelovanj je sicer več, pogosto pa je med njimi tudi razvoj napredne umetne inteligence, ki bo pomagala pri bolj uspešnem in učinkovitem odkrivanju oziroma črpanju nafte ter precejšnjem povečanju dobičkov

Vzroki globalnega segrevanja so jasni, fosilna goriva pa najdemo na samem vrhu tega seznama. Prav zato je žalostno, da velika tehnološka podjetja, ki bi lahko toliko znanja in sredstev posvetila reševanju okoljske krize, v neustavljivi gonji po dobičku slednjo le še poglabljajo. 


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Libijski "10 years challenge"

Libija je leta 2010 poosebljala afriški duh neodvisnosti in enotnosti, čeprav jo je s trdo roko vodil Gadafi. Globalno je država predstavljala upanje, da se lahko "Afrika" (končno) znebi nerazvitosti. A že leto zatem je Natova koalicija zrušila libijskega diktatorja, državo pa pahnila v kaos.

Od tedaj se dogajanje v Libiji ni umirilo, saj med različnimi oboroženimi skupinami še vedno potekajo spopadi za teritorij in oblast. Za dodatno nestabilnost je poskrbela Turčija, ki v Libijo pošilja vojake. Ti bodo pomagali mednarodno priznani vladi v Tripoliju, s katero je Erdogan 27. 11. sklenil dva memoranduma o vojaškem sodelovanju ter mejah na morju.

Turčija s ščitenjem svojih geopolitičnih interesov le poglablja svojo osamljenost v regiji ter veča napetosti v državi, kjer Egipt, Savdska Arabija in ZAE stojijo na eni strani, Katar, Turčija in mednarodna skupnost pa na drugi. Destabilizacija in razdelitev Libije tako še zdaleč ni končana, kaj to pomeni za Libijce pa očitno nikogar ne briga.


Watson, kave bi!

Od proizvodnje kave so odvisni mnogi prebivalci deprivilegiranih držav Srednje in Južne Amerike, Afrike in Azije. Delo je težko, pridelek občutljiv na bolezni, plačilo pa mizerno, zadnja leta včasih nižje od stroškov pridelave.

T.i. pravična trgovina ni vedno in do vseh pravična, višje cene kave pa ne pomenijo nujno boljšega zaslužka pridelovalcev. Poudarek pravične trgovine se je namreč s socialnih pravic kmetov premestil na etične zahteve potrošnikov. Slednjim vedno več pomenita popolna transparentnost in sledljivost živil. 

Prejšnji teden sta podjetji Farmer Connect in IBM napovedali aplikacijo Thank my farmer, ki s pomočjo tehnologije blockchain potrošnika vodi od skodelice kapučina vse do kmeta, ki je vzgojil kavna zrna zanj. Gre za nadaljnjo degradacijo pojma pravične trgovine; ta postaja zaradi specifičnih (tudi tehnoloških) standardov vse bolj nedostopna majhnim proizvajalcem, potrošnikom pa nudi čedalje dražje izdelke, saj si delež po novem režejo celo tehnološki giganti.


Protesti v športu

Med dogodki, ki bodo zaznamovali letošnje leto, so tudi Olimpijske igre (OI) v Tokiu. V antični Grčiji so med igrami prekinili vojne in bojevanje, dogodek pa naj bi še vedno veljal za simbol miru, čeprav danes bolj pogosto kot političnim premirjem služi političnemu nastopu in razkazovanju moči. 

V zgodovini so z namenom kritike pravil iger kot tudi aktualnega političnega dogajanja športniki že večkrat pokazali svoje nestrinjanje in opozarjali na krivice – najbolj znana politična gesta na OI še danes najbrž ostaja dvignjena pest temnopoltih šprinterjev iz leta 1968.

Ne glede na to, da naj bi se Mednarodni olimpijski komite zavzemal za politično nevtralnost, pa že s svojo najnovejšo prepovedjo izkazuje določeno politično stališče. Prejšnji teden so bila objavljena nova pravila, ki atletom na OI prepovedujejo izkazovanje kakršnega koli političnega ali verskega nestrinjanja. Velik del javnosti upa, da so morda s tem le še bolj motivirali športnike k protestu …


The bad, the bad and the poor

V Teheranu so v nedeljo vznikli protesti, ki so se kmalu razširili po vsej državi.

Po ameriškem terorističnem napadu, v katerem je bil ubit Suleimani, se je iranska oblast, ki se napaja iz nacionalizma, morala odzvati. Pri napadu na ameriški vojaški bazi v Iraku so pazili, da ne naredijo prevelike škode (da ne razjezijo norega Trumpa), bolj od napada pa jim je bila pomembna reprezentacija slednjega; podprli so ga z vsemi komunikacijskimi topovi in z izmišljenim številom ameriških žrtev razglasili, da je maščevanje uspelo.

Vse je kazalo, da se jim je posrečil res spreten manever – dokler svetovna in s tem iranska javnost ni izvedela, da so edine resnične žrtve "uspešnega maščevanja" civilisti v nehote sestreljenem Boeingu 737-800 (med 176 umrlimi je bilo 82 iranskih in 0 ameriških državljanov). 

Trump zdaj "podpira protestnike" – iste ljudi, katerim ne dovoli potovati v ZDA in katerim je še nedavno grozil z bombardiranjem njihove kulturne dediščine. Razumi kdor more!