Agrument

Leta 2018 je bila Christine Blasey Ford univerzitetna profesorica. Njen življenjepis ni vseboval škandalov ali obtožb. Pisala je znanstvene članke in knjige, predavala in raziskovala. 

Leta 2018 je bil Brett Kavanaugh že dolgo sodnik. Njegovo imenovanje so demokrati v Senatu dolgo blokirali, češ da je pristranski in nekompetenten, že kmalu po njem pa so mu očitali laži.

Leta 2018 je profesorica kandidata za vrhovnega sodnika obtožila spolnega napada. 

Da je sploh lahko svobodno spregovorila, je v veliki meri zasluga gibanja #metoo. A govorila je lahko le kot hlipajoča žrtev, ki pripoveduje lastno izkušnjo in si ne drzne soditi o univerzalnih resnicah. 

Da je Kavanaugh vse skupaj lahko prikazal kot politični napad nasprotnikov, je bil dovolj že prepričljiv prikaz jeze.

Danes je Kavanaugh mirno v sedlu na Vrhovnem sodišču ZDA. Blasey Ford še vedno dobiva grožnje s smrtjo. 

Na univerzi Yale pa ženskam najbrž še naprej svetujejo, kako naj bodo videti, če želijo službo pri sodniku.

1. maj uradno praznuje 66 držav. Izhaja iz ZDA, čeprav je tam "dan dela" prvi septembrski ponedeljek. Ameriška zveza dela je l. 1885 zahtevala, da se s 1. 5. 1886 delovnik skrajša na 8 ur, 4. 5. 1886 pa se je med sicer mirnimi protesti zgodil bombni napad na policijo, poznan kot masaker Haymarket. Skoraj desetletje kasneje je Labor day kot nacionalni praznik skozi kongres "potisnil" predsednik Cleveland, da bi pomiril razredne napetosti ter ohranil status quo. Bal se je, da bi ustoličenje prvega maja kot praznika dela imelo anarhistične in socialistične konotacije.

Čeprav sta zavedanje o prvem maju in njegovo praznovanje obstajala že prej, naj bi ga pri nas prvič uradno praznovali l. 1941 pod nacisti. Totalitarna oblast nam je praznik "dala", a ne pozabimo, da nam ga je neka druga totalitarna oblast poskusila prepoloviti. Izvirni predlog Janševega ZUJF-a je vseboval izbris 2. maja kot dela prostega dne, sindikati so se uprli, in za nekaj let smo izgubili "le" prost 2. januar.

Zoki je v začetku tedna delil "veselo" novico, da vrata odpira tudi živalski vrt. Razlike med občinami so tako v času prepovedi gibanja postale še vidnejše; za avtopralnicami, McDonald'si in cerkvami pa dajemo prednost novi nenujnosti. 

Odprtje živalskega vrta pa vleče še neke druge vzporednice: v obdobju najhujše karantene smo bivanje za štirimi stenami, izolacijo, poostren nadzor in druge dele življenj zaprtih živali izkusili na lastni koži. 

Tudi brez korone bi lahko razmislili o tem, da zapiranje živali za zabavo množic ni etično. Prikrajšane so za svobodo, naravni habitat, živijo na premajhnih prostorih, so osamljene in dnevno izpostavljene pogledom obiskovalcev. Premnoge trditve o ohranjanju živalskih vrst hitro srečajo dejstva o nezadostnih genetskih bazenih in težkemu vračanju v naravo. 

Z dobrimi ali “dobrimi” nameni gre za izkoriščanje – in rejo – živali za profit. In kaj se bo z njimi zgodilo v živalskih vrtovih, ki bodo primorani zapreti vrata za dlje časa?

Pred dnevi nas je vladni govorec podučil, da Gale ni žvižgač, ker je bil sam vpleten v posle zavoda.

Kacin očitno ni seznanjen z lani sprejeto direktivo o zaščiti žvižgačev. Ta v uvodu žvižgače identificira kot osebe, “ki delajo za javno ali zasebno organizacijo” in “so pogosto prve seznanjene z grožnjami / škodo za javni interes, ki se pojavijo v tem okviru”, medtem ko 5. člen kot prijavitelja opredeljuje “osebo, ki prijavi ali javno razkrije informacije o kršitvah, pridobljene v okviru njenih delovnih dejavnosti”.  Kot prvi primer področne rabe direktive se izpostavlja ravno – javna naročila. 

Naj spomnimo: Snowden je pred svojimi razkritji delal kot pogodbenik NSA in bil globoko vpleten v okvir nadzora. Danes velja za eno prvih žvižgaških referenc.

V nasprotju s Kacinom, splošni konsenz v EU prav udeleženost prepozna kot element, ki arhetipsko konstruira žvižgača. Direktivo moramo v zakonodajo prenesti do leta 2021, upajmo, da takrat ne bomo več poslušali govorčevih šal!

Glede na izjave vladnih govorcev bomo v prihodnosti obvezno prostovoljno namestili aplikacijo, ki bo skušala ujeti vse ljudi, s katerimi smo bili v stiku. Urad informacijske pooblaščenke RS zaenkrat sicer uvedbi takšne aplikacije ni najbolj naklonjen in še lahko upamo, da nam v Sloveniji na svoje pametne telefone ne bo treba nameščati vohunske programske opreme.

Pot, ki jo ubira veliko evropskih držav, omogoča relativno enostavno deanonimizacijo (in posledično tudi identifikacijo) uporabnikov. Glede na dosedanje poteze naše trenutne vlade je pričakovati, da bo kaj podobnega poskusila tudi sama. Toda ni vse črno. Nemčija si je pred kratkim premislila in napovedala aplikacijo, ki podatkov ne pošilja na centralni (državni) strežnik.

Na inštitutu za kriminologijo PFUL pravijo "ni vsaka rešitev, ki je najprimernejša z medicinskega vidika in je obenem tehnično izvedljiva, tudi sprejemljiva v demokratični družbi", mi pa dodajamo, da ne moremo zaupati aplikaciji, katere koda ni objavljena.