Agrument

V kakšni situaciji so se med ostrenjem vladnih ukrepov znašli tisti, ki jih bolj od korone ogroža #ostanidoma? Za mnoge pripadnike LGBT+ skupnosti, katerih družinski člani ne sprejemajo njihove spolne usmerjenosti in identitete ali jih celo odkrito zavračajo, ostati doma pomeni izpostaviti se povečanemu tveganju za diskriminacijo ali nasilje in s tem poslabšanje (mentalnega) zdravja. 

Več kot polovica evropskih LGBT+ mladih je doma že doživela neko obliko diskriminacije. 7 % nasilnih incidentov nad LGBT+ osebami se je zgodilo s strani družinskega člana. Z ukrepi, ki zapovedujejo bivanje na enem od prijavljenih naslovov in obenem mečejo študente na cesto, se zdaj ti mladi vračajo domov v okolje, kjer pogosto niso dobrodošli.

Z odpovedmi junijskih prajdov kot zgoščenih aktivističnih dogajanj in opozorili, da bodo LGBT+ osebe zaradi koronavirusa bolj prizadete, je tako ključnega pomena, da se boj za pravice marginaliziranih skupin nadaljuje tudi medtem, ko je vse ostalo “na čakanju”.

Karantena je edinstvena situacija, ki je človeštvo ni ravno vajeno. Je idealna priložnost za opazovanje družbenih sprememb, ki se izražajo na različne načine.

S fizičnim distanciranjem smo ustavili dotok dnevne doze prireditev in kulturnega udejstvovanja. Ljudje so zadevo vzeli v svoje roke; tako smo lahko preko posnetkov opazovali glasbeno povezovanje balkonskih pevcev, ki so ohranjali tistega nekaj nujno potrebnega optimizma. 

V Berlinu, kjer je močna kultura nočnega življenja povsem zastala, klubi preko portala United We Stream svojo glasbo ponujajo poslušalcem, ki prostovoljno donirajo ob ogledu. Po celem svetu se pojavlja vedno več koncertov in prenosov glasbe v živo, ki so hkrati tudi redka možnost za promocijo in zaslužek glasbenikov. Enakega pristopa se poslužujejo tudi ustanove, ki izvajajo klasično glasbo.

Tudi doma se kulturna produkcija ni ustavila, časi pa nekaterim služijo celo kot navdih. Fizično distanciranje naj ne postane tudi socialno in kulturno distanciranje! 

Ne glede na izdajo volivk in volivcev vladnim strankam ne moremo očitati, da pandemije niso vzeli resno. Trudijo se onkraj svojih zmožnosti in, čeprav je to na nek način prisrčno, je treba od vlade (katere koli že) zahtevati več. Kljub všečnim populističnim potezam in "temeljnemu dohodku", ki je univerzalen točno toliko, kot je univerzalno espejevstvo, je zaskrbljujoče opazovati, kako vlada izgublja tla pod nogami in – nezmožna voditi državo s sredstvi, ki so ji na razpolago, išče pravne nasvete celo na Twittterju.

Pustimo ob strani dejstvo, da predsednik vlade očitno ne ve, kaj je zapisano v "megazakonu" (ali preprosto laže), ko novinarjem govori, da policisti nimajo nobenih pooblastil za vstop v tuja stanovanja (čeprav prvi odstavek 103. člena zakona vloženega v DZ trdi drugače). 

Edina vladna stranka, ki ji v tej poplavi sprenevedanja lahko zaupamo, je očitno NSi, katere prvak pravi, da ne bo dovolil, da se bojimo vojske. Prav ima, bati se moramo njega in njegove hinavske vlade.

V nedeljo je vlada na dopisni seji sprejela odlok, s katerim je omejila gibanje znotraj kraja bodisi začasnega bodisi stalnega prebivališča. Tako kot od državljanov zahtevamo samoizolacijo in odgovorno delovanje, od oblasti pričakujemo življenjske ter realne ukrepe. Namesto tega se je vlada odločila, da kriminalizira vse, ki zaradi anarhije in izkoriščanja na trgu nepremičnin nimajo urejenega začasnega prebivališča. 

Civilna družba že nekaj časa opozarja na probleme z najemanjem “na črno” in zahteva ukrepe, kot so povečanje nadzora ter davek na nepremičnine. A dejstvo je, da dosedanje vlade niso bile pripravljene poseči v “pravice” kapitala, kar je pripeljalo do tega, da je veliko najemojemalcev prisiljenih najemati brez pogodbe in brez prijave na upravni enoti.

Kot da stres zaradi bolezni ter ekonomske situacije ni dovolj velik, je zdaj Vlada RS veliko najšibkejših posameznikov postavila v situacijo, kjer so v prekršku in v strahu vsakič, ko zapustijo svoje stanovanje. 

Govor je nedolžen, cenzura pa nedopustna, so trdili liberalci v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, ko so še stali za vsebinami, ki so se sklicevale na svobodo govora. S tem pa so odprli vrata tudi drugim vsebinam, ki so terjale enako obravnavo: anti-znanstvenemu diskurzu, sovražnemu govoru, zborovanjem neonacistov ipd. Posledično so liberalci absolutistično zavezo svobodi govora zamenjali za verzijo te pravice, ki se samo-omejuje glede na škodo, ki jo lahko povzroči. Vzemimo primer pornografije; včasih je boj za pravico do distribuiranja eksplicitnih vsebin pomenil zoperstavljanje cenzuri, danes pa pornografijo številni vidijo kot napad na pravice žensk. 

Mnogi menijo, da svoboda govora vzdržuje status quo ali celo povečuje nepravičnosti. Zdi se, da je ščit, ki je v 20. stoletju branil radikalce, umetnike, aktiviste, socialiste, pacifiste, izključene in marginalizirane, postal meč za avtoritarce, rasiste, šoviniste, nacije, kukluxklanovce in korporacije, ki kupujejo volitve.