Agrument

V izolski bolnišnici se zaključuje bed rest študija o vplivu bivanja v vesolju na človeka. V projektu so prostovoljci 10 dni preležali v postelji. Vsi sodelujoči so bili moški. 

Vesoljska industrija historično ni naklonjena vključevanju žensk. Doprinos žensk k vesoljskim programom je velik, a zgodovina jih večkrat izbriše – ali onemogoči. Ne le, da se žensk ne povabi k raziskavi o človeškem telesu v vesolju, zanemarja se jih celo pri raziskavah o obnašanju telesa v vsakodnevnih situacijah. Oprema pri delu, avto, temperatura v pisarni, velikost iPhona. Posledice za ženske v svetu, zgrajenem na moških podatkih, so lahko tudi smrtonosne.

"Referenčni človek", ki naj bi predstavljal celotno človeštvo, je kavkaški moški med 25. in 30. letom, ki tehta 70 kg. Če so ženske odsotne že v študijah, so zaradi popačenih normativnih standardov lažje izključene tudi v sami situaciji. Dokler se jih v testiranjih ne bo upoštevalo, bo svet – pa tudi vesolje – ostal rezerviran za (bele) moške.

Če je verjeti psihologom in njihovim študijam, boste praktično takoj po tem, ko nehate uporabljati Facebook, bolj srečni. Poleg tega pa, za razliko od kajenja, Facebook ne škodi samo njegovim uporabnikom. 

Facebookov imperij se zanaša na vojsko moderatork in moderatorjev, ki dneve preživljajo ob bolj groznih vsebinah, kot smo si pripravljeni predstavljati. Februarja letos je o težaškem delu ameriških moderatorjev pisal The Verge, zdaj pa tudi Guardian poroča o podobni situaciji v Berlinu. Moderatorke in moderatorji na delu berejo pogovore otroških pornografov z najstniki, gledajo video posnetke čisto pravih umorov, posilstev ter skrolajo čez množico tako ali drugače sovražnih vsebin. Vse to samo zato, da jih ne rabimo gledati mi.

Ni jim fino: ogromno jih posega po drogah, drugi spijo s pištolo pod vzglavnikom, spet tretji verjamejo, da je zemlja ploščata in da holokavsta ni bilo, medtem ko so za svoje delo plačani osemkrat manj kot povprečen Facebookov zaposleni.

Stranka Levica je vlado RS pozvala, naj umakne svoje čete iz Afganistana. V Državni zbor je vložila pobudo, v kateri bremeni slovensko vojaško prisotnost soodgovornosti za trenutno stanje v državi. Kvaliteta življenja v Afganistanu se po določenih podatkih slabša, situacija s talibani ter afganistansko vojsko in policijo pa prav tako ni rožnata.

Velika Britanija je že v letu 2014 napovedovala umik vseh svojih čet iz Afganistana, Obama je suvereno napovedoval konec vojne v času svojega predsedovanja in počasi obupaval, Trump pa zdaj "pogumno", da bi lahko z 10 milijoni žrtev (pretežno civilistov) lastnoročno zmagal vojno v enem tednu. Glavni grožnji v državi ob začetku vojne, talibanom, se je iz Iraka pridružil ISIS, ki je uspel ravno zaradi (še ene) invazije. Američani so s tem pljunili v "lastno skledo".

Čeprav so tuje vojaške sile zamenjale bojne naloge za usposabljanje, je situacija iz leta v leto slabša. V Afganistanu namreč trenutno zares uspeva zgolj pridelava opija za heroin.

Začenja se Evropski teden mobilnosti. Ljubljana naj bi bila vsako leto bolj prijazna pešcem in kolesarjem, a se je ob nedavnih prenovah vredno ponovno vprašati o smiselnosti nekaterih ureditev peš con in kolesarskih poti. Če za primer vzamemo samo Slovensko cesto, kjer naj bi šlo v večjem delu za “sobivanje kolesarjev in pešcev”, vsak z izkušnjami iz prakse ve, da gre pogosto za območje, ki ni varno ne za ene, niti za druge.

Letošnji Evropski teden mobilnosti se osredotoča na hojo. Prednosti hoje je veliko, vendar tudi za uspešno pešačenje po mestu potrebujemo ustrezno infrastrukturo. Pešcem prijaznega mesta tako ne delajo samo pločniki, temveč tudi pravilne in jasne označbe, ustrezno razdeljen promet ter določena pravila sobivanja.

Ne glede na pogosto nepraktičnost je nesreč, v katerih bi se srečala pešec in kolesar v primerjavi z avtomobilskimi nesrečami, še vedno malo. Izkoristite še zadnje tople dni in, če le lahko, se v službo namesto z avtom odpravite s kolesom ali pa kar – peš!

Sovražni diskurz ni prisoten le med politiki, ampak je čedalje bolj prisoten tudi v drugih družbenih sferah. Ena takih je nogomet, kjer kljub leporečenju vodilnih akterjev sovražnost in nestrpnost med udeleženci naraščata.

Zgolj v lanski sezoni je število prijavljenih primerov diskriminacije na stadionih naraslo za tretjino. Spodbudo nestrpnežem dajejo predvsem vodilni (možje) v nogometnih zvezah. Zadnji v dolgi vrsti posameznikov brez moralnega kompasa je francoski predsednik zveze, ki je izjavil, da je prekinitev tekme zaradi rasizma upravičena, zaradi homofobije pa ne. Povedano drugače: rasizma ne bomo odobravali, homofobija pa je sprejemljiva, ker pedri itak ne igrajo fuzbala! Podobno je mislil tudi nekdanji kontroverzni italijanski nogometni lider.

Čeferin kot predsednik Uefe sporoča, da bi se morali sramovati rasizma, homofobije in seksizma. Ampak sramovanje ni dovolj, zgolj ničelna toleranca do nestrpnosti in sovražnosti lahko vodi v boljši jutri brez diskriminacije manjšin!