Agrument

OK Boomer je eden najbolj opaznih in kulturno zanimivih memov letošnjega leta. Fraza, ki se je iz Tik Toka, pribežališča generacije Z, razširila po spletu in svetu, deluje kot ciničen odziv na zastarelo mentaliteto generacije t.i. “baby boomerjev”, ki pogosto kaže nerazumevanje do generacij za seboj.

Nerazumevanje med starimi in mladimi seveda ni nič novega, a starostna analiza volivcev na volitvah v Veliki Britaniji, nam kaže, da se spopad generacij odvija tudi na političnem polju. Pripadniki mlajše generacije odraščajo v ekonomsko slabših položajih kot njihovi starši in si želijo sprememb ter progresivnih politik, medtem ko “boomerji” prisegajo na status quo, ker ta za njih že od nekdaj dobro deluje.  

Kljub temu, da mnogi meme označujejo kot ageistično žaljivko in da frazi grozi komercializacija, pa se lahko zgodi, da bomo ob morebitnem kolapsu pokojninskih in zdravstvenih sistemov ter nenazadnje okolja, fenomen razumeli kot otvoritveni salvo večje generacijske vojne.

V zadnjem letu se je na področju politik podnebnih sprememb relativno veliko dogajalo, predvsem kot posledica poročila Medvladne skupine za podnebne spremembe (IPCC) in razširjajočega se (mladinskega) gibanja. A ni vsako delovanje napredek. Prejšnji teden objavljen The European Green Deal je tarča kritikov, ker ostaja zavezan dogmi o neskončni rasti ter ne vsebuje dovolj konkretnih ukrepov, s katerimi bi bil cilj zmanjševanja emisij CO2 pravočasno dosežen.

EU ne potrebuje več rasti, da bi se življenja ljudi izboljšala, saj je bogastva dovolj – težava je v njegovi razdelitvi. Poleg tega je dogovor problematičen, ker se osredotoča le na proizvodnjo energije in pozablja na razogljičenje prehranske verige in družbene posledice takšnega prehoda.

Čeprav je zmanjšanje emisij ogljika nujno, ne bo spremenilo potratnega in nedemokratičnega sistema, nadzorovanega s strani korporacij – potrebna bo temeljitejša preobrazba načinov in sredstev družbene reprodukcije. 

Aleksandra Obradovića so septembra aretirali med službo v tovarni streliva Krušik v Valjevem, ker naj bi izdal poslovno skrivnost. Obradović je novinarjem izročil dokumente, ki dokazujejo, da je zasebno podjetje GIM, ki ga vodi oče srbskega notranjega ministra Nebojše Stefanovića, od valjevske tovarne v državni lasti kupovalo orožje po netržnih cenah. Ista tovarna je recimo posredniku v državni lasti, podjetju SDPR, orožje dobavljala občutno dražje. Stefanović starejši je orožje preprodajal tudi Savdijcem, in to kar dvakrat dražje od cene, za katero ga je kupil od podjetja Krušik.

Po burni reakciji srbske javnosti so Obradovića izpustili iz zapora in mu zapovedali hišni pripor. Srbske oblasti seveda menijo, da nimajo opravka z žvižgačem, ampak s kriminalcem, in se namesto s korupcijo v svojih vrstah ukvarjajo z njim. A na srečo se zdi, da javnost tega ne bo kar spregledala. Včeraj so aktivisti tožilstvu predali več kot 30 000 podpisov za Obradovićevo svobodo. Držimo pesti!

The Nordly, satirična spletna stran iz Seattla, je pred kratkim objavila, da Jeff Bezos odpira zatočišče za brezdomce, ki so zaposleni v Amazonu. Mnogi bralci so le s težavo ločili satiro od realnosti. 

Medtem je kolumbijska vladna agencija napovedala tožbo proti Walmartu zaradi božičnega puloverja, ki državo povezuje s kokainom. Walmart je pulover umaknil s polic, še vedno pa ga lahko – sicer brez omembe Kolumbije – kupite na Amazonu. 

Ko veselo nakupujemo darila, ne pozabimo pri tem na njihovo pravo ceno – šokantno pričevanje nekdanje zaposlene v Amazonovem skladišču nas opominja, da kapitalisti robote obravnavajo boljše kot ljudi. Njihova skladišča v ZDA imajo namreč alarmantno visoke stopnje poškodb v primerjavi z državnim povprečjem. Amazon, ki nadzoruje skoraj 40 % vsega e-poslovanja v ZDA, obravnava delavce kot nadomestljiv resurs. Medtem Bezosov imperij raste, zvezne države pa izgubljajo politično moč pred korporativnimi platformami. Vse to pa sponzoriramo – mi!

Okoli 20 milijonov Američanov ima frigatriskaidekafobijo, bolesten strah pred petkom, trinajstim. Ameriško gospodarstvo vsakič utrpi skoraj milijardo dolarjev izgube: ljudje nočejo na letalo, v avto, k zdravniku, so tesnobni, imajo panične napade.

Razlogi za pregovorno nesrečnost tega dne rangirajo od zgodovinskih do religioznih, svoje pa pristavi tudi popularna kultura. Seveda gre za vraževerje, za neracionalen strah, na tem dnevu ni prav nič nesrečnega. Ali pač?

Leta 1993 objavljena študija v reviji British Medical Journal je sklenila, da je "petek, trinajstega za nekatere nesrečen. Tveganje za hospitalizacijo kot posledico prometne nesreče se lahko poveča za 52 %. Priporočeno je ostati doma." 

Četudi študijo mnogi še danes z vso resnostjo citirajo, pa so že avtorji opozorili na nereprezentativnost vzorca. Članek je spisan v očitno šaljivem tonu. Druge raziskave so korelacijo med tveganjem za nesrečo in petkom, trinajstim, seveda ovrgle. Kako bi lahko bil nesrečen, če je pa petek?!