Agrument

Kdorkoli spremlja spletno verbalno greznico, razume, da jezik ni nedolžen ali impotenten. Ni nekaj, kar opisuje resničnost, ampak jo nenehno ustvarja. Ne le, da lahko užali, prizadeje bolečino, zmanipulira dejstva ali razširi laž – v kombinaciji z družbeno močjo, dostopom do medijev in drugimi privilegiji proizvaja pomene, ki šele definirajo žalitev, bolečino, dejstva in laž. 

Tudi vsebina pojma "svoboda govora" se spreminja glede na ideologijo. Če jo je včasih najbolj učinkovito instrumentalizirala liberalna stran, se je zdaj polaščajo konzervativne ideje. Razne teorije zarot, ki znanstvene truizme razglašajo za laži, bo morda svoboden "trg idej" še zaznal in zavrgel, a kaj se zgodi, ko se ideologija preobleče v samo znanost? Za praporom svobode govora in mišljenja namreč korakajo tudi psevdostrokovnjaki, ki družbene zakonitosti razlagajo z biologijo, posameznikovo vedenje pa z genetiko.  Kar kritična misel prepoznava kot "znanstveni rasizem", nam oni prodajajo kot "rasni realizem".

Oblasti naših "prijateljev v regiji" še bolj vulgarno kot naša ablast izkoriščajo pandemijo za sprejemanje sovražnih politik. Madžarski predsednik vlade lahko do nadaljnjega ukrepe sprejema samovoljno. To menda Evropo sicer "skrbi", a kakšnih resnih sankcij od nje ne gre pričakovati – najsi Orbán izbriše trans osebe ali pa predvidi zaporno kazen za tiste, ki izjavljajo stvari, ki niso skladne z njegovo resnico. 

Tudi prijatelji Poljaki so karseda prizadevni, da prepoved zbiranja – pa potemtakem tudi protestiranja – izkoristijo za končno rešitev razdvajajočih tem, kot sta spolna vzgoja in pravica do splava. 

Prijatelji Slovaki in Čehi, čeprav malo izdajalski, imajo vendarle na ramenih glavo, ki se nagiba v desno, in tako ponujajo nekaj uporabnih zgledov: češki spreobrnjenec s partijsko knjižico Babiš, ki svojo stranko definira kot "socialno občutljivo desničarsko stranko", v prostem času zbira medije in ureja državne posle svojim firmam.

Kdo rabi sovražnike, če ima take prijatelje?

Zgodba 52-letne Mariborčanke, ki bo zaradi padca s kolesom plačala kazen, ni osamljena. Pravzaprav gre za znano prakso: kolesar iz nekega razloga, na katerega pogosto nima vpliva, pade, se poškoduje in obišče zdravnika. Zdravstveno osebje pokliče policijo, ta pa izda globo za prekršek.

Kolesar je namreč v nesreči, tudi če je bil edini udeleženec, ogrožal najmanj eno osebo (sebe). Argument bi pil vodo, če bi bi ga podpirala brezhibna kolesarska infrastruktura. A slabo prenovljene steze, neustrezne glavne kolesarske vpadnice, pogosto neobstoječe kolesarske poti izven mestnih središč in gradbišča brez obvozov za kolesarje pravijo drugače. 

Tudi Ljubljana ni brez razloga lani padla z 8. na 14. mesto na listi dvajsetih kolesarjem najprijaznejših mest. Če si želimo, da bo prihodnost res bolj zelena (in mi bolj zdravi), moramo prenehati ne le z nesmiselnim kaznovanjem kolesarjev, temveč s favoriziranjem avtomobilskega prometa nasploh – in že pri načrtovanju infrastrukture dati prednost kolesu.

Verjetno ste iz ust kakšnega politika ali zvezdnika že slišali, da korona ne prizanaša nobenemu in da smo v tem čolnu skupaj? 

Narobe.

Korona je žal ojačevalec družbenih neenakosti ter negotovosti. Zares enostavno je le tistim, katerih samoizolacija je primarno osebna odločitev, delo so iz pisarne z lahkoto prenesli v dnevno sobo, sonce pa še vedno uživajo na svojem vrtu. Tisti, ki so že prej trpeli v prekarnih, mizerno plačanih službah, jih bodo zdaj izgubili. Najemniki, ki so se borili z visokimi rentami, bodo izseljeni. Depresivni in anksiozni bodo čutili okrepljene simptome bolezni. Življenja pa že zdaj bolj izgubljajo ključni delavci: vozniki avtobusov, prodajalci, čistilci, medicinsko osebje, tisti, ki so bili v preteklosti spregledani in na katerih se je na veliko varčevalo. Med njimi tudi pripadniki manjšin.

Namesto, da jim v zahvalo ponudite fejk ploskanje in reklamne plakate, se raje na naslednjih volitvah odločite v njihov prid!  

Twitter je s svojega družbenega omrežja pred kratkim odstranil 20 000 lažnih računov, povezanih z vladami nekaterih držav, ki so širile politično propagando. Čeprav je bila to predvsem simbolična gesta, saj je lažnih računov na Twitterju malo morje, pa bi bila podobna čistka dobrodošla tudi pri nas.

Tovrstne prijeme namreč uporablja tudi slovenska desnica. Tako lahko pod objavami Janeza Janše hitro zasledimo uporabnike, ki imajo poleg imena še vrsto naključnih številk in premierju pojejo hvalnice, drugod pa napadajo njegove nasprotnike. To so večinoma nedavno ustvarjeni lažni računi, s pomočjo katerih naj bi SDS-ovi plačanci širili desničarsko ideologijo. Večina se tega loti s preprostimi komentarji in deljenjem vsebin, nekateri poskusi zavajanja pa so tudi bolj dodelani. 

S takšnimi metodami je mogoče vplivati na politični proces, širiti sovraštvo in radikalizirati zmernejše volivce, politična opcija, ki se jih poslužuje, pa dokazuje, da bo uporabila vsa sredstva, da ostane na oblasti.