Agrument

Migrantska kriza na poljsko-beloruski meji ni le humanitarna tragedija, ampak dobiva tudi razsežnosti resne politične krize. Evropska unija obtožuje beloruskega predsednika Lukašenka “hibridnega napada”, saj naj bi migrante izkoristil za lastne interese in jim obljubil prost prehod v Evropo. Za vsem skupaj pa najverjetneje stoji strategija ruskega predsednika Putina, ki želi oslabiti evropske nasprotnike.

Četudi je na prvi pogled res videti, da kriza predstavlja težavo za EU, ta "evropsko solidarno" podpira nacionalistično Poljsko – z gradnjo svojega obmejnega zidu bodo začeli že decembra. Vse skupaj torej bolj spomnija na podjetniška pogajanja, saj se lahko Belorusija s pravimi potezami znebi ekonomskih sankcij, ki jih je prejela lansko leto. Tudi EU in Poljska seveda nista nedolžni in ob lastnih interesih hitro pozabita na medsebojne spore.

Kljub obljubam EU o pomoči migrantom so tisoči ljudi, ki so obtičali na mrzli meji, zadnja skrb vseh. Tudi predsedujoče države Svetu EU.

Po drugi svetovni vojni so bili postavljeni temelji današnje Evropske unije; z namenom preprečevanja ponovitve grozot, kot je bil holokavst, je bila ustanovljena nadnacionalna tvorba, sloneča na spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva.

Še pred nekaj leti so vse države, ki so se imele za demokratične, upoštevale dolžnost, da zagotavljajo zaščito ljudem, izpostavljenim preganjanju. Pravilo mednarodne zaščite je znotraj EU najprej in najbolj radikalno l. 2018 zavrgla Orbanova Madžarska, z uvedbo t. i. “Stop Soros” zakona, ki prepoveduje pomoč prosilcem za azil, tistim, ki bi tej skupini vendarle pomagali, pa grozi zaporna kazen do enega leta.

EU je včeraj končno obsodila madžarsko kriminalizacijo pomoči priseljencem. V Italiji, kjer že leta kriminalizirajo posadke reševalnih čolnov in ladij, je na sodišču pristal Salvini. Dobre novice, vendar zahodne države potihoma že nekaj časa uvajajo morda manj skrajne, a sorodne politike, usmerjene v omejevanje pravice do azila.

Zahtevi jutrišnjega protesta bosta ukinitev samotestiranja in obveznega nošenja mask v šolah – da bodo otroci lahko "otroci in ne zamorci bolnih umov". Protestniki se bodo družili pod verzijo slogana "za otroke gre" – in kot ni šlo zanje Primcu, za otroke ne bo šlo niti na "protestu za otroke".

Medtem se (srednje- in visoko-)šolniki upirajo spletni izvedbi pouka za tiste, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT. Krek žuga, da bi utegnili poučevanje (vsaj na fakultetah) spet prestaviti na splet, kar pa naj bi ogrožalo pravice tistih, ki PCT pogoj izpolnjujejo, a bodo zaradi onih, ki ga ne, prikrajšani za kvaliteto izvedbe. A seveda spet ne gre za otroke.

Vsi opletamo s floskulami o družbenem dobrem, solidarnosti in empatiji, a v resnici vanje kamufliramo lastno korist. Medtem ko gospodarstvo ostaja odprto, je res težko upravičiti, da bi morale univerze na Zoom. A hkrati je v obstoječih epidemioloških razmerah morda še težje upravičiti, da tega vsaj nekatere fakultete ne storijo avtonomno.

25. oktobra je sudanska vojska izvedla državni udar in dokončno prekinila proces demokratične tranzicije, ki je sledil odstavitvi Omarja Al Baširja pred dvema letoma. Vojski so načrte za prevzem države, vsaj za zdaj ter kljub represiji in izpadom interneta, otežili protestniki.

Kljub temu, da je v zadnjih tednih umrlo najmanj 19 protestnikov, 5 samo to soboto, OZN vztraja, da je pot naprej ponovna vzpostavitev tranzicijske vlade, v kateri so si oblast delili civilni predstavniki in vojska. Sodelovanje z generali, ki so ravnokar izvedli državni udar, naj bi bilo v najboljšem interesu sudanske javnosti.

Cinizem mednarodnih velesil se tukaj ne konča. ZDA so v zadnjih dveh letih od tranzicijske vlade v zameno za prekinitev sankcij zahtevale, da sprejme za Sudan izjemno škodljive dogovore, ki so prispevali k ekonomski oslabitvi države in posledično državnemu udaru. 

Ko analiziramo stanje demokracije v afriških državah, ne pozabimo, da oblast ljudstva ni v interesu imperalističnih sil!

Nedavno so na Portugalskem sprejeli zakon, ki ureja tudi vse bolj razširjeno delo od doma. V svojem najbolj odmevnem odseku delodajalcem oz. nadrejenim prepoveduje kontaktiranje zaposlenih po koncu delovnega časa. 

Podobno uredbo o t. i. pravici do odklopa so že pred leti sprejeli Francozi, kasneje tudi Španci, vse glasneje pa se o teh temah govori tudi v Evropskem parlamentu. Tema je še posebej relevantna, odkar se je s pandemijo covida-19 radikalno povečal delež ljudi, ki delajo od doma – skoraj tretjina slednjih poroča, da so prisiljeni večkrat tedensko delati tudi v prostem času, čemur pa pritrjuje le približno 5 % tistih, ki delajo v prostorih delodajalca.

Seveda je nujno, da zakonodajalci zagotavljajo tovrstne delavske pravice, a zakon je brez učinkovitih načinov preverjanja njegove implementacije le mrtva črka na papirju. To konec koncev potrjuje tudi francoska izkušnja – zadnjih pet let z izigravanjem pravice do odklopa, že več kot 20 pa z izigravanjem 35-urnega delovnega tedna.