Agrument

Masovno izumiranje insektov bi nas moralo skrbeti. Od 70-ih let do danes naj bi izumrla že polovica vseh žuželk, 40 % od milijona še živečih vrst pa izumrtje še grozi. 

Britanska študija ugotavlja, da se je uporaba pesticidov v zadnjih 25. letih, v katerih je izumrlo kar 23 vrst čebel in os, podvojila. Zaradi dokazov, ki kažejo, da izogibanje pesticidom ne zmanjša pridelka (in profita), bi morale švedskemu davku na kemikalije bolj suvereno slediti tudi ostale države.

Še večji izziv kot pesticidi je prostor, ki ga zavzemajo obdelovalne površine. Vračanje vrtov in parkov v manj kontrolirano, naravnejše stanje nosi velik potencial, da si roji žuželk s skrčenimi habitati opomorejo. A če velik del zemlje – kmetijske površine – ostaja neprimeren za življenje, tudi divji parki in vrtovi ne bodo preprečili upada biodiverzitete.

Brez žuželk ni življenja za ljudi. Rastoči kupi mrtvih čebel nas opozarjajo, da je čas, da se končno obrnemo od lastništva zemlje k njenemu skrbništvu. 

Da Slovenski knjižni sejem v ospredje prej kot knjigo postavlja trg, že nekaj časa opozarja pesnica in urednica Anja Golob. Ko je izpostavila problem oderuških cen najema stojnic, so po njej začele padati pokroviteljske in šovinistične opazke. Ja, tudi knjižno srenjo prežema isto sranje kot preostanek družbe. 

Na programu letošnjega knjižnega sejma, ki se v Cankarjevem domu odpira 26. 11., pa je dogodek, ki ni šovinističen samo latentno, ampak gre za odprto promocijo antifeminizma, in sicer pogovor z avtorjem ob izidu knjige Prvi spol. Delo in njegov avtor sta sicer obskurna primerka vulgarizacije psihoanalitskih teorij; resno ju jemljejo le tisti, ki od (samooklicanih) intelektualcev pričakujejo kvečjemu, da njihove lastne predsodke pakirajo v znanstveno terminologijo in s tem legitimizirajo. A kot velja za Petersona, bolj znano, artikulirano in stajliš različico naših vodebov (in godin in zupančičev), akademsko vzvišena taktika non-engagementa s teoretsko troljadjo pač ne bo dovolj. 

Ta teden je Zvezni preiskovalni urad (FBI) objavil poročilo, ki kaže, da so v ZDA v porastu nasilni zločini iz sovraštva. Urad hkrati opozarja, da je dejansko število zločinov iz sovraštva verjetno višje, kot nakazujejo podatki v poročilu – približno polovica žrtev takšnih zločinov se ne obrne na policijo. 

Za razliko od zločinov iz sovraštva in v nasprotju s prepričanjem večine Američanov, v zadnjih 25 letih število vseh nasilnih dejanj v ZDA upada. Percepcijo, da je nasilje v porastu, soustvarja politika, ki s strašenjem z "agresivnimi manjšinami" mobilizira volivce ter preusmerja pozornost od socio-ekonomskih problemov. Gre za isto politiko, ki je odgovorna za porast nasilnih zločinov iz sovraštva. 

S fizičnimi posledicami normalizacije sovražnega govora in institucionalizacije izključujočih politik se že srečujemo tudi doma. Od napada na Tiffany in Monokel do Štajerske varde, ki te dni s svojimi kalašnikovi (napolnjenimi z metki za zračne puške) ponosno patruljira ob južni meji.

Še dobro leto nazaj se je poljski predsednik Andrzej Duda udeležil pohoda v znamenju neodvisnosti države po prvi svetovni vojni. Dogodek je obiskalo okoli dvesto tisoč ljudi, takratna varšavska županja ga je poskusila celo preprečiti, na koncu pa so politiki korakali v isti koloni s skrajno desničarskimi skupinami.

V ponedeljek se je na letošnjem pohodu po neuradnih podatkih zbralo več deset tisoč ljudi. Opaziti je bilo zmanjšano uporabo nacističnih in ksenofobnih simbolov, ohranjajo pa se promocija krščanskih vrednot, poveličevanje naroda in občasni antisemitizem.

Trinajstega oktobra (ponovno) izvoljena vladajoča stranka Zakon in pravica naslavlja prav ta sentiment; po eni strani poveličuje poljski narod in obljublja boljše življenje povprečnemu Poljaku, po drugi pa ga straši pred Evropsko unijo in tujci.

Z volitvami se Poljska pomika še bližje Orbanovi Madžarski, ponovna zmaga stranke Zakon in pravica pa na laž postavlja prepričanje, da bodo volivci izbrali centristično politiko.  

Prejšnji teden smo izvedeli, da vojaški aparat ZDA ne zbira le tega, kar počnemo na internetu, ampak tudi stvari, ki jih počnemo v mes(e)nem življenju. Globalni biometrični "dragnet" vsebuje podatke o zenicah, prstnih odtisih in DNK milijonov ljudi. Vojaki pravijo, da tako lažje fokusirajo svoja smrtonosna dejanja ("allows us to focus our lethality"), hkrati pa svarijo, da naj podjetniki ne sodelujejo s Kitajsko, rekoč, da ta prodaja smrtonosne "avtonomne" drone.

Vse to in še več so svetovne vojaške sile združile pod blagovno znamko algoritmičnega vojskovanja ("algorithmic warfare") – prihodnosti, kjer se bo vojna dogajala hitreje, kot bodo ljudje sposobni sprejemati odločitve. Sanje o (po)polni avtomatizaciji sveta seveda vključujejo tudi avtomatizirano pobijanje.

Avtomatizacija oblasti (in njene represije) sicer ni nič novega, a to ne pomeni, da se ji danes ni treba še toliko močneje upreti. Tudi – če ne najprej – skozi resen razmislek in kritiko že ta teden v Ljubljani.