Agrument

Industrija čuječnosti nas preko aplikacij, videev in viralnih izzivov prepričuje, da lahko izboljšamo svet, če najprej postopno in znotraj obstoječega sistema popravimo sebe. Uči nas o meditaciji in hvaležnosti, hkrati pa pričakuje, da bo čuječi milenijec še vedno potrošnik, zavezan etiki individualizma in vpet v neoliberalni ekonomski ustroj. Obsesivno poglabljanje vase je tipična poteza narcisistične družbe, ena najuspešnejših preživetvenih taktik kapitalizma pa je redefinicija njegovih kritik v nove tržne niše.

Andy Puddicombe, avtor Headspaca, je morda najbogatejši budistični menih, ki za lepo uporabniško izkušnjo računa brezsramno visoko naročnine. Aplikacija Calm z oglasi targetira vse sorte ljudi; šele nedavno so se recimo odmaknili od Bena Shapira. Povedno je, da jih ni motilo njegovo nenehno udrihanje po okoljevarstvu, kulturni odprtosti in socializmu, pač pa politično nekorektna, a vsebinsko neproblematična izjava, da Hitler kot dojenček ni bil Hitler, ampak samo – dojenček.

V zadnjih dneh v javnosti odmevajo množične odpovedi oziroma grožnje z odpovedmi družinskih zdravnikov po vsej Sloveniji, hkrati pa se v različnih medijih pojavljajo še zapisi, ki tako ali drugače kritizirajo delovanje javnega zdravstvenega sistema pri nas. Za dodaten zaplet je poskrbela tudi nedavna objava pisma, v katerem naj bi predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine slednje spodbujal k izstopu iz javnega sektorja. 

Premier Šarec miri, vlada pa z novim zdravstvenim ministrom Šabedrom na čelu že išče rešitve, ki bodo uredile tako področje družinske medicine kot tudi zdravstvo v širšem smislu. 

Vsi se namreč zavedamo, da v slovenskem zdravstvenem sistemu obstajajo težave, ki segajo od preobremenjenosti zdravnikov do sistemske korupcije. Vendar pa rešitev za te ni privatizacija, temveč temeljita reforma, ki bo v središče postavila univerzalno dostopnost zdravstvenih storitev in ne nenehno iskanje dobičkov. Javno zdravstvo je namreč pravica vseh! 

Ko se moški starajo, so vedno bolj modri in šarmantni, njihov status v družbi je cenjen, njihovo mnenje pomembno. Po drugi strani pa so starajoče se ženske deležne kritik zaradi videza, obnašanja ali celo – pameti. 

Dvojni standard je predvsem opazen v starostni skupini 35 - 55 let. V tem času ženske začnejo "izgubljati" mladost, če nimajo otrok in družine, pa so kaj hitro označene za obupane ali zagrenjene. Na tem uspešno gradi multimilijardna anti-ageing industrija, ki prodaja čudežne kreme, botoks in celo pomladitev vagine. Vrednost ženske v družbi je še vedno močno povezana z njenim zunanjim izgledom in sposobnostjo rojevanja otrok. Ko to zamre, njena vrednost strmo pade.

Ni naključje, da so ta leta tudi čas, ko večina žensk končno postane samozavestnih. Patriarhalna družba ne želi močnih žensk, ki odločno povedo svoje mnenje, zato jih raje dela nevidne ali pa jih preokupira z drugimi problemi. Feminizem nas je naučil sprejeti naš spol, naj nas nauči sprejeti še našo starost! 

ZDA so znane po tem, da imajo ogromno zaporniško populacijo. Leta 2007 so ameriški zapori najbolj pokali po šivih - temnopolti, ki jih je med Američani sicer 13 %, so predstavljali kar 40 % vseh zapornikov, vsi ameriški zaporniki pa skoraj petino zapornikov po svetu (Američani sicer predstavljajo 4,3 % svetovnega prebivalstva). V zadnjem desetletju je ameriških zapornikov za dva odstotka manj, zmanjšala se je tudi gromozanska razlika med deležema belih in temnopoltih. 

Vendar se hkrati pojavljajo nove neenakosti - v zadnjih štiridesetih letih je število zapornic zraslo za 834 odstotkov. Razlogov za to je več, med najbolj očitnimi pa je ekonomska neenakost; (zlasti temnopolte) ženske imajo manj možnosti za plačilo varščine kot denimo beli moški. Ženskih zaporov je manj in zapornice so nastanjene daleč stran od doma, večina pa ima mladoletne otroke za katere se ocenjuje, da obstaja velika verjetnost, da bodo tudi sami nekoč pristali za rešetkami.

Na družbenih omrežjih predstavimo kurirano podobo sebe; skrbno izbiramo svoje objave in s tem tudi način, kako nas vidijo drugi. Ta teden pa je Facebook predstavil nadgradnjo, s katero bomo svojo podobo še lažje oblikovali ne le v življenju, temveč tudi po smrti. Naši bližnji nam bodo tako lahko enostavno postavili digitalni spomenik na neskončnih planjavah interneta.

Že sedaj obstajajo številne storitve, s katerimi si lahko zagotovimo, da bomo tudi po smrti (po)ostali “nesmrtni”. Tako lahko s pomočjo strojne inteligence in analize naših pogovorov ter načina pisanja tvitamo še naprej ali se pogovarjamo in odgovarjamo na sporočila.

Če je naša fizična zapuščina za nas po smrti nevredna, pregovorno pa se zanjo pogosto skregajo potomci, kakšno vrednost ima digitalna? Celotne razsežnosti naših internetnih sledi in digitalnega imetja najbrž šele spoznavamo, je pa gotovo, da bodo naša gesla vstala iz groba pred nami.