Agrument

3. junija je minilo eno leto, odkar je sudanska vojska ubila več kot 100 miroljubnih protestnikov, ki so zavzeli območje pred sedežem vojske v Kartumu. Sudanska vstaja se je končala mesec dni kasneje z dogovorom o tranzicijski vladi, v kateri si moč delijo predstavniki protestnikov in vojska. Zahodne države so s tem dobile svoj kompromis, Sudanci pa še vedno čakajo na izpolnitev večine obljub in pravico za žrtve protestov. 

Zadnje dni iz Sudana prihajajo novice o porastu nasilja v Darfurju. Skoraj 20 let po začetku vojne, ki se nikoli ni zares končala, in po tem, ko je Mednarodno kazensko sodišče konflikt označilo za genocid ter izdalo obtožnico za dolgoletnega predsednika Omarja al-Bashirja, prebivalci Darfurja še vedno nimajo zagotovljene osnovne varnosti. Miroljubne protestnike, ki opozarjajo na situacijo v regiji in že več dni zavzemajo javne prostore, napadajo oboroženi neznanci. 

V solidarnosti z Darfurjem protestira cel Sudan. Toliko o spravi, ki jo je zahteval Zahod. 

V ponedeljek je tržaški Narodni dom tudi uradno prešel v last Slovencev v Italiji. Italija je končno opravila domačo nalogo in izpolnila zakonsko zavezo, ki jo je dala leta 2001. A ta zgodovinski dan in slavnostno predajo sta zasenčila predsednika, ki sta v Bazovici z roko v roki položila venca tako pri spominskem obeležju bazoviškim junakom kot tudi pri bazoviški fojbi.

Pahor je sprenevedavo ugotovil, da je končno zadoščeno pravici. Mar res? Osrednji italijanski dnevni časopisi so o dogodku poročali skopo in skozi prizmo slovenskega priznanja fojbnih grozot, fašistični teror in požig Narodnega doma pa omenili kot opombo pod črto. Predsednika sta očitno le še poglobila stare zamere lokalnega prebivalstva.

Zgodovina odnosov na tem območju je kompleksna, a žal jo politika enostransko zlorablja za krepitev cenenega nacionalizma. Morda bi Pahor lahko italijanskega kolega povprašal kdaj namerava rehabilitirati bazoviške žrtve, ki v Italiji še vedno veljajo za teroriste. Tudi to je sprava.

Eden od učinkov metulja, ki ga je sprožil umor Georga Floyda, je #StopProfitForHate – oglaševalski bojkot Facebooka in Instagrama zaradi nezadostne regulacije sovražnega govora. Oglaševanje je prekinilo že več kot 1000 podjetij, med njimi tudi Coca-Cola, Adidas in Starbucks.

Delnice Facebooka so sicer za trenutek počepnile, a so že v enem tednu pridobile nazaj prejšnjo vrednost in jo nato celo presegle. Očitno je tudi direkten bojkot oglaševalskih velikanov le kapljica v morju prihodkov, ki jih obrača Facebook. Kot je rekel sam Zuckerberg: "Se bodo že vrnili." Monopola ne moreš bojkotirati.

Zaradi tega se znova vrstijo pozivi po državni intervenciji in razbitju giganta, kar pa je pod Trumpom in najbrž tudi Bidenom malo verjetno. Po zgledu Francije bi lahko Slovenija Facebook kaznovala za prepočasen odziv na sovražne vsebine. A na žalost bomo najbrž prej dočakali pok oglaševalskega mehurčka, če podjetja med bojkotom naposled ugotovijo, da spletno oglaševanje le ni tako učinkovito.

Veliki politični in medijski manipulator, guru parlamentarnih trikov, zaprtih kuvert in konkurenčnih preiskovalnih komisij je še enkrat več ukanil celo državo.

Na Twitterju je te dni naredil korak naprej v svoji neotesanosti: za boj "proti komunizmu" je zlorabil kar Srebrenico, najhujšo travmo in najbolj tragičen kolektivni spomin Balkana. Skupaj z dejstvom, da se je Ivan prejšnji teden javno trepljal po ramenih s tipom, ki se najraje slika z zemljevidom Velike Madžarske, in s tistim drugim, ki je še ne tako dolgo nazaj Bošnjakom grozil, da bodo "za vsakega Srba ubili 100 muslimanov", je razumljivo, da domača kritična javnost pravi, da s tem prispeva k zaostritvi konfliktov v regiji.

A zdi se, da Ivan spet igra na karto mrtve mačke. Medtem ko se ukvarjamo s 25 let staro tragedijo, nekako zmanjkuje časa, da bi kdor koli problematiziral načrtno uničenje RTV. Ali pa to, da ima razpis za aplikacijo Covid-19, ki nam bo sledila, 3 dnevni prijavni rok in izgleda kot vnaprej dogovorjen.

Cenzura našega časa ni cenzura iz romana 1984. Velikega brata ni, ministrstev za resnico pa je mnogo, razpršena so in z različnimi “resnicami”. Biti za svobodo govora še ne pomeni biti za resnico, za zatirane manjšine ali pluralnost mnenj.

A boj proti cenzuri ima še vedno medijski in mobilizacijski potencial, kar je v zadnjih letih izkoristila skrajna desnica. Opozarjajo, da prepoved govorcev na univerzah in politična korektnost omejujeta svobodo misli in pravijo, da če ste proti cenzuri, ste z njimi.

Tisti, ki bo javnost prepričal, da je cenzuriran, bo tudi definiral svobodni govor. Pri tem pa cenzura menda ni to, da se medijski lastniki nimajo želje ukvarjati s preiskovalnim novinarstvom. Cenzura menda niso dolgotrajni in dragi sodni postopki, v katerih se znajdejo žvižgači in novinarji, ki razkrivajo neprijetno resnico o politikih in menedžerjih. Prav tako (samo-)cenzura ni to, da podjetnica ostane tiho v javnosti, da ne bi izgubila zaslužka. To ni cenzura, to je kapitalizem!