Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Pro-life ali Za prisilo v rojevanje

Legalen abortus zadeva zdravje žensk, a večkrat pozabimo na učinke, ki jih ima tudi na širšo družbo. Poglabljanje revščine, rast črnega trga in večja smrtnost sledijo kriminalizaciji splava in za obče dobro bi se morali za zaščito temeljne človeške pravice brigati tudi tisti brez maternic. 

Namesto tega z grozo spremljamo novice iz zahoda. V zvezni državi Georgia je guverner prejšnji teden dal zeleno luč prepovedi prekinitve nosečnosti po 6. tednu. V Alabami je senat v torek senat šel še korak naprej in prepovedal splav v vseh obdobjih nosečnosti, tudi v primerih posilstva. Državi tako postajata šesta in sedma zvezna država, ki sta od januarja letos omejili pravico do splava. 

Pod pretvezo "svetosti življenja" in s taktiko personifikacije zarodkov spremljamo poskuse kontrole ženske. Ko zarodku rečemo "nerojen otrok", postane osebnost še pred rojstvom, kar upraviči debato o odvzemu ženskih pravic. Brez pravice do odločanja o svojem telesu pa ima ženska manj pravic od trupla.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

"Men, their rights and nothing more; women, their rights and nothing less!"

Od ustanovitve ameriške Nacionalne zveze sufražetk, katere prioriteta je bila zagotovitev volilne pravice ženskam, a tudi njihovo opolnomočenje na trgu delovne sile, mineva 150 let. Izpolnitev prioritetnega cilja je terjala dobrih 50 let; 19. amandma je bil v vseh zveznih državah ZDA ratificiran l. 1920. Kaj pa je z osvoboditvijo s pomočjo dela?

V ZDA je lani na trgu delovne sile participiralo dobrih 93 % očetov z mladoletnimi otroki in le 71,5 % mater (poročenih celo zgolj 69 %). Kar 96 % zaposlenih očetov je imelo pogodbo za poln delovni čas, zaposlenih mater le 78 %. Tudi plačni razkorak še ni izginil. Ta dejstva izhajajo iz ekonomske politike, ki gradi na fleksibilnosti odpuščanja, pomanjkanju sindikalne kulture in nezadostni zakonodaji.

A neenakost na delovnem mestu sploh ni največji problem; ta se skriva med štirimi stenami. Ženske namreč podpirajo vsaj tri vogale bajte tudi, če so one plačale zanjo. Kdo pa pri vas doma vzame bolniško, ko tamali zbolijo?


S koncerta v zapor

V Veliki Britaniji se ne odvija le vojna za politično moč, temveč tudi vojna proti drill raperjem. Zaskrbljujoč porast zločinov z nožem med mladimi v Londonu je od leta 2018 povod za cenzuro zvrsti – od prepovedi izvajanja določenih pesmi, izdajanja nove glasbe brez predhodne odobritve policije do (celo) zapornih kazni.

Glede na trenutno zakonodajo je večina teh "zločinov" obravnavanih kot terorizem – policija lahko izvajalce obtoži, da spodbujajo nasilje, na osnovi tega pa tudi obsodi. Takšna cenzura in omejevanje urbane kulture odražata družbeno klimo, v kateri so temnopolti še vedno podvrženi večjemu nadzoru. 

Namesto, da bi se država ukvarjala z reševanjem problemov, ki jih mladi glasbeniki opisujejo v svojih pesmih (revščina, družinska nestabilnost, nadzor, nasilje, zaznamovanost v šoli, službi, na ulici), ter razmislila o posledicah rezov, ki vplivajo na šole, mladinske klube, socialna stanovanja in socialne prejemke, pa raje s prstom kaže na najšibkejše.


Revolucija ni končana

Sudanskim protestnikom je uspelo to, kar ni uspelo Mednarodnemu kazenskem sodišču in mednarodni skupnosti - Omarja al-Bashirja so spravili v zapor. Po odstavitvi al-Bashirja je oblast prešla v roke vojaškega tranzicijskega sveta, katerega je sprva vodil Ibn Ouf, nato pa al-Burhan. Prvi je zaradi nepopularnosti zdržal en dan, drugi ostaja na čelu države, oba pa zaradi svoje vloge v konfliku v Darfurju in drugih vojaških akcijah v regiji ne uživata civilne podpore

Mesec dni po odstranitvi al-Bashirja se protesti v Sudanu nadaljujejo. Protestniki pravijo, da ne bodo odnehali, dokler vojaški tranzicijski svet ne preda vodenja civilni oblasti, ki bi nato organizirala volitve.

Neuspeh revolucije v Egiptu leta 2011 služi kot pomemben opomnik, da diktatorja zlahka zamenja diktator. Sudanci, kot tudi njihovi alžirski kolegi, ki vodijo svoj upor, se dobro zavedajo lekcije arabske pomladi. Da bi dosegli demokracijo, morajo premagati najmočnejšo institucijo v državi - vojsko. 


Odprti za spremembe

Včerajšnja (ampak tudi jutrišnja) novica je, da je človeška vrsta s svojim življenjskim slogom, stalno rastjo, kapitalizmom in tehnologijami, ki temeljijo na uporabi fosilnih goriv, uničila in še naprej ogroža habitate in populacije drugih vrst do te mere, da kmalu ne bo ostalo veliko živalskega sveta, razen tistega, ki je del prehranjevalne verige ali masovne vzreje (pa še ta ni vzdržen).

Ogrožen je tudi »doomsday vault« - trezor semen, ki je bil zgrajen deset let nazaj na severu Norveške z namenom ohranjevanja rastlinskih vrst v primeru konca sveta, zdaj pa se ta regija segreva hitreje kot katero koli drugo področje na svetu.

Vendarle je pri branju apokaliptičnih medijskih zapisov o koncu sveta treba biti tudi previden. Ne zaradi tega, ker ljudje dejansko ne uničujemo planeta, temveč zaradi tega, ker (naj)večkrat pozabijo omeniti, da učinkoviti ukrepi za boj proti podnebnim spremembam že obstajajo. Sodnemu dnevu se za zdaj še lahko izognemo – s (političnimi) spremembami!