Cin, cin, motherfuckers!

Slika: Matjaž Vipotnik, Est ce que l'Avenir est deja venu?, Mladinsko gledališče, 1983, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana

Ljudje, ki bomo danes protestno kolesarili po Ljubljani, smo večinoma ljudje, ki smo v preteklih mesecih dosledno in odgovorno spoštovali karantenske ukrepe, skrbeli za razkuževanje in primerno fizično razdaljo, delali od doma, ostarele starše in stare starše "obiskovali" le virtualno in s svojim vedenjem pripomogli k temu, da se pri nas zaenkrat novi koronavirus ni nekontrolirano razbohotil. Po dolgi izolaciji nam je množica tesnobna, a to ni nič v primerjavi s tesnobo, ki jo zbuja od oblasti pijana oblast.

Da je protest na kolesih neodgovorno tveganje za javno zdravstvo, je cinična drža tistih, ki nam dovolijo v lokal na Petkovškovem nabrežju, ne pa tudi na dek'co v Tivoli, tistih, ki se jim zdi varno, da obiščemo svojce v domovih za ostarele, ne pa tudi, da uporabljamo rekreacijske naprave in športne objekte, tistih, ki jim je okej, da so odprte cerkve, ne pa tudi šole, skratka tistih, ki bi jim najbolj ustrezalo, če bi javno zbiranje ostalo prepovedano, dokler so na oblasti.