Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Dolgo časa brez dolgčasa

Kdaj vam je bilo nazadnje dolgčas? Danes otroci (pa tudi odrasli) v svetu, nasičenem z informacijami in vsebinami na vsakem koraku, besede “dolgčas” ne poznajo več. Iz iskanja stvari, ki bi jih počeli, smo premaknili fokus na to, kaj bi počeli najprej, neskončne opcije pa nam izbiro zares še otežujejo.

Prav s fokusom pa imamo danes še več težav. Konstantne distrakcije motijo našo koncentracijo, IQ pri tistih, ki vseskozi pogledujemo na telefone (povprečno vsakih 12 minut) pa naj bi se nižal hitreje kot pri kadilcih. Če se radi pohvalimo z uspešnim “multi-taskanjem”, gre tukaj zares le za hitrejše preklapljanje med dejavnostmi, kar tudi poveča možnosti za napake.

Brez dolgčasa se izgublja tudi kreativnost, saj o stvareh izven naših urnikov dejansko nimamo časa premišljevati. Ob 30. obletnici interneta bi se tako tudi Tim Berners-Lee najbrž strinjal, da včasih namesto neskončnega “skrolanja” v roke raje vzemimo knjigo.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Ni prostora za naciste

Politično prepričanje igra pomembno vlogo pri oblikovanju identitete nogometnih navijačev. Do spopadov med nogometnimi huligani prihaja predvsem zaradi različnih ideologij in ne napetosti tekme.

Zlasti v ekonomsko depriviligiranih regijah so stadioni odlično gojišče za vzpon in propagando skrajnih stališč. Chemnitz predstavlja šolski primer, kako navijači propagirajo nestrpno politiko. Pretekli vikend so recimo organizirali koreografijo v slovo huliganu, enemu od vodilnih članov skrajne desnice v mestu.

Klubi in zveze lahko odkrito rasistične in nacistične navijaške skupine prepovejo, njihovim članom pa onemogočijo obiskovanje tekem. Take skupine nato delujejo neformalno, ilegalno in še naprej ustrahujejo apolitične navijače ter svoje “nasprotnike”. 

Tako so kljub formalnim obsodbam fašistični vzkliki del nogometne folklore na Hrvaškem, levičarsko usmerjenim navijačem Dortmunda pa so novembra lani neonaciji skušali “zavzeti” tribuno. 

Tudi na stadionih poteka kulturni boj. Nazis raus!


Petek je dan za začetek!

Vsi pomisleki držijo. 

Protestiranje ne bo rešilo planeta. Veliko mulcev bo tam zato, da lahko legitimno špricajo šolo, v resnici pa jih bôli za okolje. Veliko odraslih ne bo, ker je protest v delovnem času, in danes smo vsi "štrajkferderberji". Individualizacija okoljske krivde je krneki, ker najbolj onesnažujejo korporacije  – namesto kupovanja živil brez embalaže moramo zrušiti kapitalizem.

Po drugi strani pa vsi ti pomisleki vzdržujejo status quo, v katerem smo lahko pujski, ker "moje vsakokratne izbire ne bodo ničesar spremenile," in lahko jemo pujske, ker "dokler ne rešimo delavstva, res ne mislim reševat' živali." Zemlji je vseeno, če se odrečemo letu v prvem razredu ali z nizkocenovnikom, če ločujemo embalažo izdelkov LG ali B&O, če meso nadomeščamo s fižolom ali čičeriko. 

Okoljski boj bi moral biti skupen in kot bi moral izničiti generacijske razlike, bi lahko tudi razredne. Le iz skupnega prizadevanja za okolje bo vzniknila tudi solidarnost do soljudi.

Se vidimo na štrajku!


O željenih poteh in mestnih oblasteh

Željene poti (ang. "desire paths") so nenačrtovane poti, ki nastanejo kot posledica erozije zaradi kolesarskega prometa ter pešcev. Ponavadi gre za bližnjice, najkrajše možne poti med dvema destinacijama. Na Redditu se je zaradi množične fascinacije nad njimi razvila živahna skupnost.

Včasih so željene poti škodljive, ker grdo zarežejo v habitat. Tabla pod Šmarno goro obiskovalce denimo poziva, naj zaradi zaščite okolja ne hodijo izven obstoječih poti.

A v mestih velja takim potem prisluhniti, saj predstavljajo edini otipljiv dokaz gibanja ljudi in rabe javnih površin. Krajinski arhitekti so včasih samo preveč užaljeni, da bi reagirali. Če toliko ljudi konsistentno glasuje s svojimi nogami, je najbrž pot tam potrebna in jo velja urediti.

S tem, ko gradimo ograjene soseske in stolpnice ter privatiziramo vsak košček naših mest, bo tudi manj željenih poti. Tako postajajo mesta manj prijazna “uporabnikom”, vpliv urbanistov na naša življenja se veča, polje možnega upora pa oža. 


"Davčna reforma"

Konec februarja je Ministrstvo za finance pripravilo nabor ukrepov na davčnem področju, ki jih je Bertoncelj pospremil z besedami: "Delo se mora izplačati." Glede na predlagane spremembe se bo zopet nekaterim izplačalo bolj, drugim manj.

Ukrepi bodo razbremenili delo in povišali neto prejemke - če prejemate minimalno plačo, se vam na letni ravni obeta nekaj deset evrov višji prihodek, povprečno plačani bodo imeli na leto 144 € več, tisti, ki zaslužijo dve povprečni plači, pa bodo pridobili slabih 700 € letno. 110 milijonov prihodkov pa si vlada obeta iz naslova 5-odstotnega zvišanja obdavčitve dohodkov iz kapitala, s čimer bomo končno pricapljali do evropskega povprečja.

Medtem, ko čakamo na obljubljeni napad na domačo davčno oazo (davek na nepremičnine), naj spomnimo na še eno očitno nepravičnost: neplačevanje prispevkov za socialno zavarovanje duhovnikov. Da jim je država slednje častila, ko je Cerkev z nacionalizacijo izgubila vse, je bilo seveda smiselno, danes pa ... niti ni.