Agrument

Anonimnost je včasih nujen predpogoj za svobodo govora. Za žvižgače je lahko skrivanje identitete edina zaščita pred preganjanjem policije, izgubo službe ali nasiljem. Seveda pa vsakdo, ki se je kdaj priklopil na internet, ve, da anonimnost ni vedno v službi informiranja javnosti. Možnost skrivanja lastne identitete (in ustvarjanja neskončnih novih) predstavlja moralni hazard: spletne propagandne vojske ali osamljeni zafrustriranci lahko tako rekoč zastonj ustrahujejo, spodbujajo sovraštvo in celo rušijo demokracije.

Internet ni izumil anonimnosti. Anonimna sta tudi najstnica, ki na šolsko tablo skrivoma napiše kletvico, in navijač, ki na stadionu prižge baklo. V prvem primeru bi šola zagnala vik in krik, v drugem bi liga kaznovala klub ali kolektiv navijačev. Anonimnost ne pomeni, da ostane nasilje neodgovorjeno. Če želimo zaščititi svobodo govora, moramo zato tudi na internetu razvijati in uveljavljati skupnostne norme, ki obsojajo sovražni govor. 

Odkar je koronavirus zaprl ljudi med štiri stene in smo na internetu delali, se učili, zabavali ter sproščali, smo se, nekateri prvič, srečevali z različnimi tehnološkimi rešitvami. Eden največjih telekonferenčnih plejerjev, Zoom, je bil z vidikov varnosti in zasebnosti problematičen že pred krizo, njegova koronaekspanzija pa kljub nekaterim popravkom ni prinesla zadovoljive izkušnje. To je še posebej zaskrbljujoče zato, ker so bili mnogi prisiljeni v njegovo uporabo, če so želeli opravljati svoje delo ali izpolnjevati svoje šolske oz. študijske obveznosti.

Na Discordu obstaja scena t. i. Zoom bombašev, ki prežijo na javno objavljene povezave do sestankov in jih prekinjajo; v manj škodljivih primerih z memi, šalami ali zvoki, včasih pa tudi s posnetki otroške pornografije ali drugih vrst nasilja. Morda gre res večinoma za mulce, ki na TikToku trolajo boomerje, a lekcija, ki jo moramo potegniti iz tega, je, da je najboljši feature katerega koli programa vedno – opolnomočen uporabnik.

Sistemski rasizem in policijsko nasilje imamo tudi v regiji. Že tako težaven položaj beguncev je v času pandemije postal še neznosnejši. K sreči je policijsko in drugo nasilje, ki se izvaja na Balkanu, končno prišlo tudi pred Evropsko sodišče za človekove pravice. Medtem pa na Hrvaškem, razen kršitev človekovih pravic in policijske brutalnosti, v imenu ministrstva za zunanje zadeve krčijo še gozdove, ki so bili zgodovinsko zatočišče pred nasiljem in prostor odpora.

Ne samo, da krčenje gozdov simbolno predstavlja zanikanje antifašistične dediščine, temveč grozi tudi okolju. Ko temu dodamo še odločitev hrvaškega vrhovnega sodišča, da v ustaškem pozdravu “Za dom spremni” ni nič spornega, prelete vojaških letal v zahvalo zdravstvenim delavcem in dejstvo, da je kreda postala prekršek, postaja vse bolj jasno, da je prevladala politika “trde roke”. 

Pa vendar: kot lahko vidimo v ZDA, stoletja kolonializma in strukturnega rasizma počasi terjajo davek. Zato boljše, da se upremo prej kot pa slej!

Onesnažen zrak, ki letno ubije kar 7 milijonov ljudi, slabša možnost okrevanja obolelih za Covid-19. A med epidemijo se je kakovost zraka globalno izboljšala, mesta, ki se običajno dušijo v smogu, pa beležijo znatne padce odstotka trdih delcev. 

S čistejšim zrakom ne le, da lažje dihamo, temveč se borimo tudi proti klimatskim spremembam. Kako bomo nadaljevali po koroni? Napovedi o izpustih toplogrednih plinov kažejo, da najbrž – ne bomo. Zgodovina nas uči, da se onesnaženje vrne, ko si gospodarstvo opomore, kot se je zgodilo po naftni krizi v 70. letih in po svetovnem finančnem zlomu v 2008.

Aprila je OECD pripravila poročilo, kako poskrbeti, da bodo ukrepi, namenjeni obnovi gospodarstva po koroni, tudi v dobrobit okolja. Nekatera mesta delujejo v tej smeri, a ne Slovenija. Ravno obratno, med pandemijo smo sprejeli okolju škodljive ukrepe, odstopil je Odbor za okolje, razmišljamo o miljardnem vlaganju v vojsko. Lepo bi bilo, če bi si naša politika za zgled jemala koga drugega kot ZDA!

Sistemski rasizem in beli privilegij nista relevantna le v ZDA. Po protestih, ki so se odvili v različnih britanskih mestih, in opozarjanju, da "Združeno kraljestvo ni nedolžno", vladno zanikanje kakršnih koli težav sproža burne odzive.

Prav Združeno kraljestvo je namreč tista sila, ki je izvozila kolonializem, trgovala s sužnji in izumila dualizem med "belimi in črnimi" v angleških Karibih. V ne-tako-daljni zgodovini so jo pretresali Windrush škandal, Grenfell, protesti v 2011, smrtonostno nasilje policije nad temnopoltimi, trenutno pa so pripadniki BAME disproporcionalno žrtve Covid-19. Medtem ko sobotni in nedeljski izgredi na londonskem protestu, grafitiranje Churchillovega in uničenje Colstonovega spomenika v Bristolu sprožajo zgražanje med belo elito, pa nihče ne problematizira ilegalne policijske metode kettlinga, ki je le bežen odraz tega, kako odrašča temnopolta mladina.

Čeprav so naše oči uprte v dogajanje drugje, pa nikar ne pozabimo na diskriminacije, ki se odvijajo doma!