Agrument

Vsi pomisleki držijo. 

Protestiranje ne bo rešilo planeta. Veliko mulcev bo tam zato, da lahko legitimno špricajo šolo, v resnici pa jih bôli za okolje. Veliko odraslih ne bo, ker je protest v delovnem času, in danes smo vsi "štrajkferderberji". Individualizacija okoljske krivde je krneki, ker najbolj onesnažujejo korporacije  – namesto kupovanja živil brez embalaže moramo zrušiti kapitalizem.

Po drugi strani pa vsi ti pomisleki vzdržujejo status quo, v katerem smo lahko pujski, ker "moje vsakokratne izbire ne bodo ničesar spremenile," in lahko jemo pujske, ker "dokler ne rešimo delavstva, res ne mislim reševat' živali." Zemlji je vseeno, če se odrečemo letu v prvem razredu ali z nizkocenovnikom, če ločujemo embalažo izdelkov LG ali B&O, če meso nadomeščamo s fižolom ali čičeriko. 

Okoljski boj bi moral biti skupen in kot bi moral izničiti generacijske razlike, bi lahko tudi razredne. Le iz skupnega prizadevanja za okolje bo vzniknila tudi solidarnost do soljudi.

Se vidimo na štrajku!

Željene poti (ang. "desire paths") so nenačrtovane poti, ki nastanejo kot posledica erozije zaradi kolesarskega prometa ter pešcev. Ponavadi gre za bližnjice, najkrajše možne poti med dvema destinacijama. Na Redditu se je zaradi množične fascinacije nad njimi razvila živahna skupnost.

Včasih so željene poti škodljive, ker grdo zarežejo v habitat. Tabla pod Šmarno goro obiskovalce denimo poziva, naj zaradi zaščite okolja ne hodijo izven obstoječih poti.

A v mestih velja takim potem prisluhniti, saj predstavljajo edini otipljiv dokaz gibanja ljudi in rabe javnih površin. Krajinski arhitekti so včasih samo preveč užaljeni, da bi reagirali. Če toliko ljudi konsistentno glasuje s svojimi nogami, je najbrž pot tam potrebna in jo velja urediti.

S tem, ko gradimo ograjene soseske in stolpnice ter privatiziramo vsak košček naših mest, bo tudi manj željenih poti. Tako postajajo mesta manj prijazna “uporabnikom”, vpliv urbanistov na naša življenja se veča, polje možnega upora pa oža. 

Konec februarja je Ministrstvo za finance pripravilo nabor ukrepov na davčnem področju, ki jih je Bertoncelj pospremil z besedami: "Delo se mora izplačati." Glede na predlagane spremembe se bo zopet nekaterim izplačalo bolj, drugim manj.

Ukrepi bodo razbremenili delo in povišali neto prejemke - če prejemate minimalno plačo, se vam na letni ravni obeta nekaj deset evrov višji prihodek, povprečno plačani bodo imeli na leto 144 € več, tisti, ki zaslužijo dve povprečni plači, pa bodo pridobili slabih 700 € letno. 110 milijonov prihodkov pa si vlada obeta iz naslova 5-odstotnega zvišanja obdavčitve dohodkov iz kapitala, s čimer bomo končno pricapljali do evropskega povprečja.

Medtem, ko čakamo na obljubljeni napad na domačo davčno oazo (davek na nepremičnine), naj spomnimo na še eno očitno nepravičnost: neplačevanje prispevkov za socialno zavarovanje duhovnikov. Da jim je država slednje častila, ko je Cerkev z nacionalizacijo izgubila vse, je bilo seveda smiselno, danes pa ... niti ni.

Po lanskem šopingu za 8. marec v organizaciji ŠOU je letos Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije že dan pred praznikom članice povabila na Dan obrtnic in podjetnic. Dogodek se je vrtel okoli razprav o "letošnjih modnih smernicah", "sproščeni in poslovni podobi uspešnih žensk" ter "uravnoteženju stresa in doseganju odličnosti s pomočjo barv". Manjkalo ni niti predavanje o rak rani vsake ženske - njenih hormonih (v tem konkretnem primeru menopavzi).

Vsako razmišljanje, ki ženske obravnava skozi prizmo videza in stanja reproduktivnih organov, je v najboljšem primeru žaljivo. V resnici je objektivizacija vsakodnevna realnost za mnoge delavke - na misel pridejo hostese in natakarice -, materinstvo pa morda najpomembnejši vzrok neenakosti.   

Občasni pozitivni statistični premiki ne spremenijo dejstva, da je kapitalizem še posebej neprizanesljiv do žensk, država pa ne nudi sistemske rešitve za nasilje nad njimi. Zato mora biti 8. marec dan boja. Se vidimo danes ob petih na Kongresnem trgu!

Ideja o skrajšanem delovniku ali celo o svetu brez dela je prisotna že dolgo, vsaj odkar je bil v osemdesetih letih 19. stoletja dosežen 8-urni delovnik. V začetku druge polovice prejšnjega stoletja je bilo veliko govora o tem, kako bo že v naslednji generaciji ali dveh avtomatizacija spremenila svet dela ter zmanjšala potrebo po (človeških) delavcih. Ker pa je delo orodje za vzdrževanje socialne kontrole, več prostega časa pa omogoča razvoj kontrakultur in aktivizma, je bila rešitev vpeljava reform trga dela, ki so zamrznile rast plač in pripeljale do manj varnih zaposlitev. Zveni znano?

Namesto da bi v času, ko je povsod prisotna tesnoba okrog avtomatizacije in izgube delovnih mest znova artikulirali idejo o svetu brez dela, mase brezposelnih mladih po Evropi stagnirajo ali pa množično zapuščajo svoje države. Delodajalci pa še kar naprej iščejo načine za prodajanje megle. Okus meseca je "napredovanje", ki namesto z dostojnim plačilom in delovnimi pogoji mlade zaposlene nagradi z - nazivi.