Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Grozeča prikazen

Bernie Sanders je s torkovo zmago v New Hampshiru na dobri poti, da osvoji demokratsko nominacijo za letošnje ameriške predsedniške volitve. Ankete napovedujejo, da bo ob Bidenovem nadaljnjem propadu slavil tudi v večini preostalih držav. 

Vendar se na obzorju izjemno dinamične demokratske tekme riše nova nevarnost za priljubljenega demokratičnega socialista. Medijski mogotec in nekdanji župan New Yorka Michael Bloomberg, ki bo primarije prvih 4 držav kar preskočil, strmo pridobiva na rejtingih in v nekaterih nacionalnih anketah zaseda že 3. mesto.

Njegova nekonvencionalna kampanja temelji na umetnem ustvarjanju kredibilnosti s pomočjo oglaševanja, za katerega je miljarder do zdaj zapravil že astronomskih 350 milijonov ameriških dolarjev. Demokratska stranka je zanj že spremenila pravila debat, mnogi pa predvidevajo, da je njegova kandidatura poskus ustvarjanja razmer za t .i. izzvano konvencijo, kjer bi Bernieja lahko izrinili s pomočjo psevdodemokratičnega instrumenta superdelegatov.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Razmislek ob odprtju ljubljanske džamije

Javnost je prejšnji teden razburilo sporočilo Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana, v katerem so zapisali, da zaradi gneče udeležba žensk na petkovi (džuma) molitvi "ni predvidena".  V muslimanski tradiciji to sicer ni nič nenavadnega: na pogrebih ob grobovih denimo vedno molijo le moški, ženske pa ostanejo doma ali stojijo ob strani.

Sporočilo je v kontekstu zahodnega liberalizma brez dvoma nazadnjaško, tradicija, na kateri sloni, pa diskriminatorna. Smo prvi, ki se podpišejo pod sistematsko obsojanje vseh podobnih tradicij, kar pa ne pomeni, da se nam ne zdi narobe, da mediji zgodbe ne znajo postaviti v kontekst in tako nekritično razpihujejo sovraštvo do že itak totalno osovražene manjšine. 

To, da ženske v krščanstvu denimo lahko gredo v cerkev in tam mrmrajo molitvice, še ne pomeni, da je njihova sistemska vloga v religijski skupnosti boljša: so kuharice in čistilke, opravljajo nevidna dela, da se lahko gospod župnik osredotoča na Boga. 

Dol z vsemi šovinističnimi tradicijami!


Irski preobrat

Nedeljske predčasne volitve na Irskem so prinesle presenečenje. Največ glasov je dobila levičarska stranka Sinn Féin in s tem posegla v duopol oblasti, ki ga že od leta 1937 vzdržujeta veliki centristični stranki Fine Gael in Fianna Fáil.

Rezultat, ki je presenetil celo Sinn Féin, saj sploh niso kandidirali dovolj kandidatov v vseh okrožjih, prinaša politično negotovost. Ali bo stranki, ki sicer zagovarja združeno Irsko, uspelo sestaviti koalicijo (ali vsaj sodelovati v njej), bo pokazal čas. Možnost ponovnih predčasnih volitev je zaradi nekompatibilnosti strank velika.

Jasno pa je, da lahko izid beremo kot še eno v vrsti zavrnitev neoliberalnih politik, ki po sicer na videz uspešnih državah kot je Irska pustošijo zadnja desetletja. Ljudje so tudi tam imeli dovolj vrtoglavih cen najemnin in življenjskih potrebščin, težav v zdravstvu, naraščanja neenakosti in stagnacije plač, medtem ko je država delila davčne odpustke megakorporacijam. Razmere, ki precej spominjajo tudi na Slovenijo.


Nearabski del “arabske pomladi”

Protesti, ki so se v začetku prejšnjega desetletja razširili po “arabskem svetu”, so ojačali glas mnogih političnih in kulturnih gibanj, ki v avtokratskih režimih v regiji prej niso bila slišana. Eno izmed njih je gibanje za pravice Amazigh ljudi, v Zahodu bolj poznanih pod imenom Berberi, oznaki za necivilizirane iz rimskih časov. 

Od “arabske pomladi” so se zahteve za priznanje kulturne identitete okrog 25 milijonov Amazighov v Magrebu in zaščite njihovega jezika občutno povečale. Amazighom gre najbolje v Maroku, vendar povsod v regiji še vedno čakajo polno izpolnitev vedno glasnejših zahtev po enakosti. 

Amazighi sicer predstavljajo le del arabizacije severne Afrike. Arabska kulturna hegemonija se morda najbolje reflektira v prepričanju večine sudanskih muslimanov, da so potomci arabskih plemen in zavračanju afriških "korenin". Amazighe lahko tako umestimo v širši boj za pluralnost "arabskega sveta", v središču katerega je sprejemanje raznolikih identitet muslimanov.


O kulturi

Jutri praznujemo kulturo v ožjem smislu pomena besede; kulturo kot "dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja." Ta "vrsta" kulture, kolikor se je še ni prostovoljno zbanaliziralo v vrsto zabave, je eno zadnjih pribežališč subverzivne kritike vladajoče politike in ekonomije. Je podhranjena, odveč in v napoto, ter v genialni maniri neoliberalizma skupaj s kulturo akademizma razglašena ne za težavno, uporno ali pač nevarno, ampak pa za dolgočasno, egomansko, nedostopno.

Potrošnikom ne manjka te kulture, ker se lahko zabavajo z drugimi, npr. s telesno, ki namesto marmorja kleše telesa v Instagram božanstva, pa tudi npr. s hortikulturo, ki namesto literature neguje poganjke monster.

Kultura v najširšem smislu je kompleksna celota vrednot, navad in prepričanj. Če čuti potrebo, da se od drugih hierarhično diferencira, ker da jo ogrožajo od zunaj, je v resnici omejena od znotraj. Zid nas ne varuje navzven, temveč nas zadržuje navznoter.