Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Poljska koračnica

Še dobro leto nazaj se je poljski predsednik Andrzej Duda udeležil pohoda v znamenju neodvisnosti države po prvi svetovni vojni. Dogodek je obiskalo okoli dvesto tisoč ljudi, takratna varšavska županja ga je poskusila celo preprečiti, na koncu pa so politiki korakali v isti koloni s skrajno desničarskimi skupinami.

V ponedeljek se je na letošnjem pohodu po neuradnih podatkih zbralo več deset tisoč ljudi. Opaziti je bilo zmanjšano uporabo nacističnih in ksenofobnih simbolov, ohranjajo pa se promocija krščanskih vrednot, poveličevanje naroda in občasni antisemitizem.

Trinajstega oktobra (ponovno) izvoljena vladajoča stranka Zakon in pravica naslavlja prav ta sentiment; po eni strani poveličuje poljski narod in obljublja boljše življenje povprečnemu Poljaku, po drugi pa ga straši pred Evropsko unijo in tujci.

Z volitvami se Poljska pomika še bližje Orbanovi Madžarski, ponovna zmaga stranke Zakon in pravica pa na laž postavlja prepričanje, da bodo volivci izbrali centristično politiko.  


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Sovražne in prijateljske prizemljitve

Prejšnji teden smo izvedeli, da vojaški aparat ZDA ne zbira le tega, kar počnemo na internetu, ampak tudi stvari, ki jih počnemo v mes(e)nem življenju. Globalni biometrični "dragnet" vsebuje podatke o zenicah, prstnih odtisih in DNK milijonov ljudi. Vojaki pravijo, da tako lažje fokusirajo svoja smrtonosna dejanja ("allows us to focus our lethality"), hkrati pa svarijo, da naj podjetniki ne sodelujejo s Kitajsko, rekoč, da ta prodaja smrtonosne "avtonomne" drone.

Vse to in še več so svetovne vojaške sile združile pod blagovno znamko algoritmičnega vojskovanja ("algorithmic warfare") – prihodnosti, kjer se bo vojna dogajala hitreje, kot bodo ljudje sposobni sprejemati odločitve. Sanje o (po)polni avtomatizaciji sveta seveda vključujejo tudi avtomatizirano pobijanje.

Avtomatizacija oblasti (in njene represije) sicer ni nič novega, a to ne pomeni, da se ji danes ni treba še toliko močneje upreti. Tudi – če ne najprej – skozi resen razmislek in kritiko že ta teden v Ljubljani.


Socialni demokrati: Pa brez zamere!

SD naj bi se s kongresom pomaknila "v levo in zeleno": poleg anti-fašističnega v frišno zavit PR celofan izpostavljajo tudi okoljski boj

"Korak v levo" prihaja po tem, ko so pred nekaj tedni fotre partizane razjezili z glasovanjem o Resoluciji Evropskega parlamenta o zgodovinskem spominu, ki izenačuje nacizem in komunizem (Brglez je mlahavo ostal vzdržan, Fajonova pa je celo glasovala za). Prav tako ne smemo pozabiti dolgoletne podpore Pahorju, ki mu je niso odrekli niti, ko je ta začel koketirati z SDS in se celo udeležil domobranskega žura.

Tudi zelena identiteta ni v SD-jevem DNK. V stranki imajo na vesti vsaj šaleško ekološko katastrofo (v kolaboraciji z SDS), da vseh zamujenih okoljskih priložnosti v letih, ko je bila stranka na oblasti, niti ne omenjamo. 

Njihovi FB oglasi so pred kongresom sicer kazali na nekaj samorefleksije (očitno se zavedajo, da jim volilci imajo kaj zameriti), a v vodstvu stranke žal nič novega. Kdo verjame, da bo odslej drugače?


Zeleni po(d)uk

Italija bo prva na svetu v učni načrt kot obvezna predmeta uvedla trajnostni razvoj in podnebne spremembe. Državne šole bodo agendo OZN za trajnostni razvoj 2030 v pouk začele vključevati septembra, posredno pa bo zajeta v vseh predmetih. Grimsova ekoteroristična nočna mora se tako uresničuje, Salvinijeva pa tudi. Progresivni minister za šolstvo in Salvinijev antipod Fioramonti je prav tako pobudnik obdavčenja sladkorja ter letalskih poletov.

Ukrep prihaja sočasno s poročilom 11 000 znanstvenikov, v katerem so razglasili "očitno podnebno krizo", ki se bliža hitreje od napovedi in terja še bolj drastično spremembo načina življenja kot smo predvidevali do zdaj. 40 let pogajanj in prelaganja odgovornosti pač ni prineslo nujnih sistemskih sprememb.

Po obdobju Gret, protestov in nesporno apokaliptičnih znanstvenih poročil bolj kot dodatno ozaveščanje potrebujemo konkretne reforme. Če to uspeva Italiji s Salvinijem, bi lahko tudi nam. Da bo naša trava (vsaj) tako zelena kot sosedova!


Manj dela je dobro za okolje

Podobno, kot se je pred skoraj 100 leti zdelo neverjetno, da podjetje Ford Motors uvaja 40-urni tedenski delovnik, se tudi danes marsikomu zdi rahlo predrzno, da bi delali 6 ur na dan ali pa imeli proste petke. Večina pilotnih projektov nakazuje, da krajši delovni čas vsaj sprva opazno vpliva na dvig zadovoljstva in produktivnost zaposlenih, podjetja pa prihranijo pri obratovalnih stroških. Krajši delovnik predstavlja tudi možnost za odpiranje novih delovnih mest, 4-dnevni delovni teden pa bi drastično zmanjšal okoljske obremenitve. Raziskave kažejo tudi, da 25 % zmanjšan obseg dela predstavlja približno enak odstotek zmanjšanja ogljikovih izpustov in je tako logično ena izmed osrednjih zahtev okoljskega aktivizma. 

Če si torej predstavljamo, da bi delali le 4 dni v tednu, se obenem poraja vprašanje, kaj bi počeli s prostim časom – bi pridelovali zelenjavo v loncih na balkonu, kolesarili in se družili v bližnjem parku ali pa se prevažali z avtomobili in nizkocenovniki ter še več trošili?