Agrument

Anketa CNN kaže, da je Sandersu padla podpora volivcev, in sicer ga uvrščajo ne le za Bidena, pač pa tudi za Harris in Warren. Washington Post ugotavlja, da ni več kaj storiti, CNN namiguje, da je konec sanj o 2020. Hkrati anketa medijev Washington Post (!) in ABC News nakazuje, da mu podpora – raste; čvrsto zaseda drugo mesto med demokrati. 

Guardian piše, da gre za nekakšno neoliberalno psihozo istih medijev, ki jih je "presenetil" Trump. Medijev, kakršni so tudi tisti naši, katerih domet ne seže onkraj kakšnega šarca, medijev, ki se niso zavestno zarotili proti socializmu, ampak si življenja brez kapitalizma pač ne znajo zamisliti.

Ne glede na to, kdo bo prihodnje leto poskušal odpihniti Trumpa, je Sanders tisti, ki je uspel deloma normalizirati diskurz, ki se je l. 2016 demokratom zdel preveč radikalen, da bi ga – kljub projekcijam, ki so mu napovedovale zmago – kandidirali. Resda je v levo premaknil ostale kandidate, a s tem sam izgubil ostrino. Je to usoda levice (in Levice)?

Smrt je v večini kultur nedotakljiv dogodek, ki ga spremljajo razni običaji. Čeprav se nas večina ne sprašuje, kako okolju prijazno je umreti, smrt predstavlja resen okoljski problem, ki ga bo v prihodnosti vse bolj pomembno nasloviti. 

Pokopališča spadajo med najbolj toksične površine tako po vplivu na okolje kot po rabi virov. Samo ZDA vsako leto zakopljejo 60 000 ton jekla, 1,6 tone betona in skoraj 19 milijonov litrov strupenih tekočin. Upepelitev, ki velja za bolj eko, v ozračje izpušča trde delce, 50 kg CO2 na kremacijo in strupe, kot je živo srebro.

Okolju prijaznejše opcije, kot so metoda zamrznitve in razbitja z vibracijo, posebna obleka, ki pospeši razkrajanje, ali utekočinjenje v gnojilo, zaenkrat ne prednjačijo. Predvsem pa se z zelenimi pogrebi ne ukvarja država na ravni trajnostnih politik, kar pomeni, da alternative obstajajo zgolj za tiste, ki si jih lahko privoščijo.  

So pa bolj proaktivni na ljubljanskih Žalah, kjer se ogrevajo kar z energijo iz krematorija.

V Ljubljani zadnje čase gradijo veliko stanovanj. V centru rastejo Luwigana, Šumi in Kolizej, v Rožni dolini zidajo vile, v Šiški pa stanovanjske stolpnice. Videti je, da se je trg odzval na potrebo po stanovanjih in ponudba končno dohiteva povpraševanje. Novogradnje naj bi uravnotežile trg in vodile v postopno nižanje cen, ki so v Ljubljani že višje od zadnjega vrha leta 2008. 

A že hiter pregled novih gradbenih projektov pokaže, da zgodba ni tako rožnata. Gradijo predvsem luksuzna stanovanja in tudi najcenejše novogradnje presegajo 3000 evrov na kvadratni meter. Tak odziv trga je logičen, saj zasebni investitorji gradijo tista stanovanja, ki jim prinašajo največji zaslužek. Od tistih, ki domove vidijo kot investicijske priložnosti, pač ne moremo pričakovati, da bodo naslovili nedostopnost "normalnih" stanovanj v Ljubljani. 

Zato se, žal, kljub velikemu številu novogradenj (ali pa ravno zaradi njih) prebivalci Ljubljane še vedno sprašujemo, kje bomo pa jutri spali.

San Francisco je mesto, ki se ponaša z daleč največjim številom milijarderjev per capita na svetu. Zasluge za to lahko pripišemo predvsem podjetjem v bližnji Silicijevi dolini, ki jo imajo mnogi za tehnološko središče sveta, med drugimi pa tam domujejo Apple, Facebook in Google. 

A njihovo bogastvo na okoliško prebivalstvo nima ravno blagodejnega učinka. Ekonomska neenakost se namreč povečuje, cene najemnin so neznosne, vse to pa je privedlo do ogromnega števila brezdomcev, visoke stopnje kriminala in drugih težav. Razlogov je verjetno več, prav gotovo pa je eden od njih nizka obdavčenost tehnoloških podjetij v preteklosti. Mesto je lani izglasovalo ukrep, na podlagi katerega bi morale največje korporacije prispevati več, vendar pa ga nasprotniki sedaj izpodbijajo na sodiščih. 

Ne glede na izid bo trenutno situacijo, ki je iz dneva v dan slabša, težko popraviti, iz primera pa se lahko naučimo, da nenehna rast podjetij za vsako ceno še ne prinaša družbene blaginje. 

Zabeležili smo najbolj vroč junij doslej, znanstveniki pa še enkrat več potrjujejo povezavo med globalnim segrevanjem (in visoko ravnjo CO2) ter vročinskimi vali (ali pa ekstremno nizkimi temperaturami).

Še posebej skrb vzbujajoči so podatki, da se od leta 2011 najhitreje povečujejo ravni ogljikovega dioksida iz energetike. V ekstremnih vremenskih razmerah torej porabimo več energije za ogrevanje in hlajenje ter tako nadaljujemo začarani krog segrevanja ozračja. 

Kaj lahko naredimo? Se v službo vozimo s kolesom ali javnim prevozom, namesto, da doma prižigamo klimo, gremo v gozd; še bolj pomembno pa je, da razkrivamo glavne krivce za podnebne spremembe in zahtevamo njihovo odgovornost. Eden takšnih primerov je ameriška vojska, ki po podatkih nedavno objavljenega poročila velja za največjega posameznega onesnaževalca na svetu.  Vojna industrija bo z izpuščanjem ogromnih količin toplogrednih plinov poleg mnogih neposrednih žrtev dolgoročno nakopičila še nešteto posrednih.