Agrument

Včeraj so poslanci ruskega parlamenta potrdili predlog ustavne spremembe, ki bo Putinu omogočala, da ostane predsednik tudi po koncu zdajšnjega mandata. Ob zelo verjetni ponovni izvolitvi bi tako lahko predsedoval do leta 2036.

Če nas v Rusiji tak scenarij niti ne preseneča, se na drugi strani sveta, v samooklicani “največji demokraciji”, zdi zaenkrat še nemogoč. Pa vendar šaljive izjave Trumpa in njegovih podpornikov o obstanku v Beli hiši po prenehanju mandata postajajo vedno manj smešne in vse bolj strašljive.

V času, ko smo priča krepitvi populizma in vzponu skrajne desnice, se tako na Zahodu še nedolgo nazaj nemogoča ponovitev represivnih režimov in avtokratsko vladanje demokratično izvoljenih predsednikov ne zdi več tako oddaljena. Ob novi vladi in njenih spornih predlogih naj nam bo širjenje koronavirusa hkrati tudi opomnik, kako hitro se lahko vključijo represivni ukrepi, kot so zapiranje meje in omejevanje gibanja, če se politični voditelji odločijo, da nam preži nevarnost.

V Združenem kraljestvu si vsaka deseta ženska in dekle ne more privoščiti osnovnih higienskih izdelkov, kot so tamponi in vložki, ki tudi neobdavčeni še vedno niso dostopni brezdomkam ali begunkam. Šele popolnoma brezplačne in javno dostopne menstrualne potrebščine, kot je bilo pred kratkim izglasovano na Škotskem, odpravljajo menstrualno revščino, poleg tega pa vodijo tudi k normalizaciji in destigmatizaciji menstruacije.

Problematičen je tudi dostop do kontracepcije. Zaradi političnih in ekonomskih razlogov kontracepcija ni na voljo vsem ženskam, dodatno pa k politizaciji teme doprinašajo pregrete razprave o prenaseljenosti (preveč nas je) in demografski krizi (premalo nas je). 

Vendar pri menstrualni in kontracepcijski revščini ne gre za štetje ljudi in demografijo. Poleg želje o nadzoru ženskega telesa gre vzrok iskati v ekonomski neenakosti, šibkih sistemih socialne varnostni ter ksenofobnih politikah, ki ločujejo družine na mejah in izključujejo drugačne. 

Orban pripravlja Nacionalni posvet – "demokratično orodje", s katerim ustvarja iluzijo širokega ljudskega konsenza. Zdi se, da se s tokratno manipulativno anketo loteva uničiti še zadnji branik demokratičnih standardov v državi: neodvisno sodstvo.

Po tem, ko je v prejšnji rundi dobil navidezen "buy-in" javnosti glede surovega odnosa do beguncev, bo zdaj očitno obračunal z zaporniki in Romi. Vse samo za to, ker je pač dobra prilika, da si skozi sajenje novega sovraštva podredi še sodno vejo oblasti.

Glede 62 romskih otrok, ki so prejeli kompenzacijo zaradi segregacije v šoli, pa tudi zapornikov, ki so dobili tožbe zaradi nemogočih razmer v zaporih, se propagandni materiali sprašujejo, kako je možno, da nekdo, ki ničesar ne dela, lahko dobi denar od države. Ali v državi nemara nepravično sodstvo?

Žal tudi Slovenija svojega mačehovskega odnosa do manjšin prav nič ne skriva, zaupanje v sodstvo pa je skoraj na dnu lestvice OECD. Upamo, da s prihodnjo vlado ne pademo še nižje. 

Panika, ki se skupaj z novim koronavirusom širi po svetu, je po eni strani dobrodošla medijska zastranitev od pomembnih tem. Pri nas tako poslanci, medtem ko je fokus javnosti na zgaranih infektologinjah in odstopljenem zdravstvenem ministru, ustoličujejo gargamelovsko vlado. Po drugi strani pa ideološki aparat države skuša paniko obvladovati, saj ga skrbi za gospodarstvo.

Na petkovem protestu proti podnebnim spremembam v Bruslju so aktivisti opozorili na diskrepanco med odločno obravnavo koronavirusa kot univerzalne grožnje in hkratno nepripravljenostjo, da bi se podobno odzvali na okoljsko krizo. Mednarodno koordiniran in odgovoren odziv na koronavirus je, tako protestniki, dokaz, da so ukrepi mogoči – in hkrati dokaz, da države po njih posežejo le, ko gre za grožnjo gospodarstvu, ne pa, ko bi (morda na račun gospodarstva) s tem pomagali ljudem.

Ironično pa bolj kot politične zaveze prav fokus na novi koronavirus pomaga okolju – s tem ko, jasno, škodi gospodarstvu.

Še bolj kot leta prej bo letošnji 8. marec obarvan s temami nasilja nad ženskami. Groteska z reševalcem iz vode se je morala reševati na višjem sodišču, v ušesih pa še odzvanja koprski primer izpred skoraj dveh let, ko je šlo posiljevalcu speče ženske ob sodbi v prid dejstvo, da se je žrtev zbudila šele med napadom. 

Kljub peticiji za redefinicijo zastarelega modela posilstva s skoraj 6000 podpisi ostajata zakonodaja in sodna praksa nespremenjeni. Tako ohlapen pristop k reševanju velikega problema je mogoč samo v družbi, ki nasilje nad ženskami normalizira.

Ob obsodbi Weinsteina pretekli teden je Gloria Steinem komentirala, da smo prišli zelo daleč, misleč na začetke zadnjega feminističnega vala, ko so bile pravno žrtve posilstev le (bele) device, oškodovanci ob posilstvu poročenih žensk pa njihovi možje. "Daleč" je v 2020 terjal 90 obtožb, pet let in celoten #metoo, da bo vpliven moški morda končno odgovarjal za svoja dejanja. "Daleč" ni dovolj daleč. Letos zato spremembe namesto rož!