Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Delo od doma in pravica do odklopa

Nedavno so na Portugalskem sprejeli zakon, ki ureja tudi vse bolj razširjeno delo od doma. V svojem najbolj odmevnem odseku delodajalcem oz. nadrejenim prepoveduje kontaktiranje zaposlenih po koncu delovnega časa. 

Podobno uredbo o t. i. pravici do odklopa so že pred leti sprejeli Francozi, kasneje tudi Španci, vse glasneje pa se o teh temah govori tudi v Evropskem parlamentu. Tema je še posebej relevantna, odkar se je s pandemijo covida-19 radikalno povečal delež ljudi, ki delajo od doma – skoraj tretjina slednjih poroča, da so prisiljeni večkrat tedensko delati tudi v prostem času, čemur pa pritrjuje le približno 5 % tistih, ki delajo v prostorih delodajalca.

Seveda je nujno, da zakonodajalci zagotavljajo tovrstne delavske pravice, a zakon je brez učinkovitih načinov preverjanja njegove implementacije le mrtva črka na papirju. To konec koncev potrjuje tudi francoska izkušnja – zadnjih pet let z izigravanjem pravice do odklopa, že več kot 20 pa z izigravanjem 35-urnega delovnega tedna.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Razočaranje moramo spremeniti v akcijo!

Podnebna konferenca COP26 se je začela z velikimi pričakovanji, a se vse bolj razvija v staro zgodbo praznih obljub in business-as-usual. Medtem ko so na sobotnih protestih prisotni pozivali k spremembi ekonomskega in družbenega sistema, se je v dvoranah v Glasgowu dogajalo ravno nasprotno.

Ne preseneča, da so na konferenci najštevilčnejši lobisti fosilne industrije, ki so si zagotovili dostop do svetovnih voditeljev, medtem ko skupnosti v prvi bojni vrsti ostajajo z malo ali celo brez zastopstva, kot se je denimo "zgodilo" v primeru avtohtonih ljudstev. Ne preseneča, da mnoge obljube iz Pariškega dogovora 6 let kasneje niso izpolnjene. Ne preseneča, da se države podpisnice dogovora za zaustavitev krčenja gozdov do 2030, ničnih ogljičnih izpustov do 2050 in zmanjšanje izpustov metana za 30 % niso zavezale niti h konkretnim korakom za doseg ciljev niti k sankcijam.

Vse te stvari nas silijo v brezup, a tega si ne smemo dovoliti. Pritisk na odločevalce ni bil še nikoli tako pomemben!


Vsebina naj začrta pot do glasovnic!

Slovenski (pa tudi svetovni) politični diskurz se vse bolj spreminja v takšnega, kot ga je v eseju o ukinitvi političnih strank opisovala Simone Weil. Stranke v politiko prinesejo (po)govor, ki, namesto da bi se osredotočil na dejanske, oprijemljive probleme in rešitve, ponuja vedno isto vprašanje: "Katero stranko voliti?"

To je približno tako, kot če bi namesto športnega tekmovanja organizirali razpravo o tem, koga bi najraje videli za zmagovalca. Jasno je, da to športu ne bi koristilo, in vendar nekatere stranke (pa tudi posamezniki, ki svoje mnenje lansirajo kot splošno veljavno) počnejo točno to, ko rečejo: "Prav je, da so malo na oblasti levi, potem pa spet desni."

Namen demokracije ni, da enakomerno porazdeli politično moč med vse "igralce", ki bi si želeli kos pogače. Demokracija, v kolikor deluje dobro, mora vsem zagotavljati toliko pravic in vzvodov moči ter varnostnih mehanizmov, da je vseeno, "kdo" je na oblasti. Naslednje leto glasuješ vsaj trikrat – pripravi se.


Skrajni čas za pitno vodo v Anhovem

Agonija prebivalcev Anhovega v zvezi z dostopom do neoporečnega vira pitne vode traja že leta. Vsaj sramotno je, da kljub v Ustavo zapisani pravici do pitne vode, zdravstvenim tveganjem in glasnim lokalnim iniciativam prebivalcem ne prisluhneta niti lokalna niti nacionalna politika. 

Vodni vir za te prebivalce je v lasti Salonita Anhovo, ta pa se napaja v rovu ob hidroelektrarni Plave, ki pogosto ne deluje. Do lanske jeseni je bila črpalka pokvarjena kar leto in pol – v tem času so prebivalci dobivali vodo iz rezervnega črpališča, kamor se stekajo tudi neočiščena kanalizacija in industrijske odplake več tovarn. 

Naj bo nauk te zgodbe, da se prepuščanje upravljanja ključne infrastrukture kapitalu ne more dobro končati, saj mu ni kaj prida mar za javno dobro. Edina možna rešitev je, da politika končno zagotovi finančna sredstva za priklop na neodvisen vodovodni sistem. Poslanci lahko že na naslednji seji potrdijo porabo teh sredstev, s podpisom peticije pa jih spodbudite tudi vi. 


Glejmo naprej!

Že vrsto let skorajda ni mogoče obiskati kina, ne da bi si ogledali nadaljevanje, predelavo ali priredbo že obstoječega filma, podobno pa je tudi s televizijskimi serijami ali glasbenimi komadi. Kulturna industrija za zmanjševanje tveganj in ustvarjanje dobičkov uporablja preverjene formule, pri tem pa igra tudi na občutek nostalgije, ki lahko ponudi oddih od zapletene realnosti. 

Čeprav naj bi nekaj nostalgije koristilo, pa se jo danes prepogosto uporablja kot orodje za ohranjanje statusa quo. Ob nenehnem ustvarjanju imaginarnih podob lepše preteklosti in pozabljanju na takratne družbene probleme je pač težko gledati v prihodnost. Podobnih taktik se poslužujejo tudi številni (desni) politiki, ki s pomočjo mitologizirane različice zgodovine dosegajo lastne cilje.

Popularna kultura, ki ji je inovativnost vedno bolj tuja, je tako dobra prispodoba za našo družbo. Tudi ta za ceno kratkoročnih dobičkov noče narediti koraka naprej in nasloviti številnih kriz, v katerih se je znašla.