Agrument

Konec februarja je Ministrstvo za finance pripravilo nabor ukrepov na davčnem področju, ki jih je Bertoncelj pospremil z besedami: "Delo se mora izplačati." Glede na predlagane spremembe se bo zopet nekaterim izplačalo bolj, drugim manj.

Ukrepi bodo razbremenili delo in povišali neto prejemke - če prejemate minimalno plačo, se vam na letni ravni obeta nekaj deset evrov višji prihodek, povprečno plačani bodo imeli na leto 144 € več, tisti, ki zaslužijo dve povprečni plači, pa bodo pridobili slabih 700 € letno. 110 milijonov prihodkov pa si vlada obeta iz naslova 5-odstotnega zvišanja obdavčitve dohodkov iz kapitala, s čimer bomo končno pricapljali do evropskega povprečja.

Medtem, ko čakamo na obljubljeni napad na domačo davčno oazo (davek na nepremičnine), naj spomnimo na še eno očitno nepravičnost: neplačevanje prispevkov za socialno zavarovanje duhovnikov. Da jim je država slednje častila, ko je Cerkev z nacionalizacijo izgubila vse, je bilo seveda smiselno, danes pa ... niti ni.

Po lanskem šopingu za 8. marec v organizaciji ŠOU je letos Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije že dan pred praznikom članice povabila na Dan obrtnic in podjetnic. Dogodek se je vrtel okoli razprav o "letošnjih modnih smernicah", "sproščeni in poslovni podobi uspešnih žensk" ter "uravnoteženju stresa in doseganju odličnosti s pomočjo barv". Manjkalo ni niti predavanje o rak rani vsake ženske - njenih hormonih (v tem konkretnem primeru menopavzi).

Vsako razmišljanje, ki ženske obravnava skozi prizmo videza in stanja reproduktivnih organov, je v najboljšem primeru žaljivo. V resnici je objektivizacija vsakodnevna realnost za mnoge delavke - na misel pridejo hostese in natakarice -, materinstvo pa morda najpomembnejši vzrok neenakosti.   

Občasni pozitivni statistični premiki ne spremenijo dejstva, da je kapitalizem še posebej neprizanesljiv do žensk, država pa ne nudi sistemske rešitve za nasilje nad njimi. Zato mora biti 8. marec dan boja. Se vidimo danes ob petih na Kongresnem trgu!

Ideja o skrajšanem delovniku ali celo o svetu brez dela je prisotna že dolgo, vsaj odkar je bil v osemdesetih letih 19. stoletja dosežen 8-urni delovnik. V začetku druge polovice prejšnjega stoletja je bilo veliko govora o tem, kako bo že v naslednji generaciji ali dveh avtomatizacija spremenila svet dela ter zmanjšala potrebo po (človeških) delavcih. Ker pa je delo orodje za vzdrževanje socialne kontrole, več prostega časa pa omogoča razvoj kontrakultur in aktivizma, je bila rešitev vpeljava reform trga dela, ki so zamrznile rast plač in pripeljale do manj varnih zaposlitev. Zveni znano?

Namesto da bi v času, ko je povsod prisotna tesnoba okrog avtomatizacije in izgube delovnih mest znova artikulirali idejo o svetu brez dela, mase brezposelnih mladih po Evropi stagnirajo ali pa množično zapuščajo svoje države. Delodajalci pa še kar naprej iščejo načine za prodajanje megle. Okus meseca je "napredovanje", ki namesto z dostojnim plačilom in delovnimi pogoji mlade zaposlene nagradi z - nazivi.

Na zahodu število samskih ljudi narašča. Zdi se, da to drži tudi za Slovenijo, čeprav uradnih podatkov nimamo. Za statistični urad smo namreč vsi, ki nismo bili nikoli poročeni, samski. 

Čeprav se naša razmerja spreminjajo, pa singlizem (singlism) - stigmatizacija in diskriminacija samskih - ostaja prisoten v družbi. Ljudje, ki so poročeni in imajo družino, so dojeti kot bolj odgovorni in resni, medtem ko so samski posamezniki velikokrat videni kot nesrečneži, ki še niso našli ljubezni in sreče. Samske pa ne le obsojamo, temveč ima lahko samskost tudi zelo konkretne posledice, saj je družba pač prilagojena življenju v paru: samskim ženskam smo prepovedali umetno oploditev, brez “boljše polovice” pa je izredno težko dobiti kredit.

Družbeni pritiski in nerazvit sistem oskrbe samskih starejših mnoge tišči v okvire zakona in nuklearne družine. Zaradi vedno večjega števila samskih pa bi se kot družba morali začeti ukvarjati s sistemi kohabitacije, namesto da jih vedno znova - diskriminiramo.

V Ukrajini bodo konec meseca volitve; za predsedniški stolček se bo pomerilo 44 kandidatov, med katerimi so najbolj zanimivi vodilni trije.

Prvi je aktualni predsednik, ukrajinski oligarh Petro Porošenko, ki je ravno te dni pod drobnogledom zaradi svoje vloge v milijonskem orožarskem poslu. Senca koruptivnega delovanja spremlja tudi drugo kandidatko, Julijo Timošenko, dvakratno bivšo predsednico vlade, "plinsko princeso", ki je dve leti in pol preživela v zaporu zaradi zlorabe moči in podkupovanja. Tretji kandidat je Vladimir Zelenski, komedijant in igralec, ki je javnosti znan kot predsednik v fiktivni seriji Sluga naroda. 

Po zadnjih anketah Zelenski krepko vodi pred prvima resnima protikandidatoma. Znane osebe "brez preteklosti", ki znajo družbi nastaviti ogledalo, volivce prepričajo: v Islandiji je na volitvah zmagal komik, ki je kandidiral za hec. Očitno je včasih fikcija pač privlačnejša od realnosti. A ne pozabimo - demokracijo naredijo institucije in ne "novi obrazi".