Agrument

Nedeljske predčasne volitve na Irskem so prinesle presenečenje. Največ glasov je dobila levičarska stranka Sinn Féin in s tem posegla v duopol oblasti, ki ga že od leta 1937 vzdržujeta veliki centristični stranki Fine Gael in Fianna Fáil.

Rezultat, ki je presenetil celo Sinn Féin, saj sploh niso kandidirali dovolj kandidatov v vseh okrožjih, prinaša politično negotovost. Ali bo stranki, ki sicer zagovarja združeno Irsko, uspelo sestaviti koalicijo (ali vsaj sodelovati v njej), bo pokazal čas. Možnost ponovnih predčasnih volitev je zaradi nekompatibilnosti strank velika.

Jasno pa je, da lahko izid beremo kot še eno v vrsti zavrnitev neoliberalnih politik, ki po sicer na videz uspešnih državah kot je Irska pustošijo zadnja desetletja. Ljudje so tudi tam imeli dovolj vrtoglavih cen najemnin in življenjskih potrebščin, težav v zdravstvu, naraščanja neenakosti in stagnacije plač, medtem ko je država delila davčne odpustke megakorporacijam. Razmere, ki precej spominjajo tudi na Slovenijo.

Protesti, ki so se v začetku prejšnjega desetletja razširili po “arabskem svetu”, so ojačali glas mnogih političnih in kulturnih gibanj, ki v avtokratskih režimih v regiji prej niso bila slišana. Eno izmed njih je gibanje za pravice Amazigh ljudi, v Zahodu bolj poznanih pod imenom Berberi, oznaki za necivilizirane iz rimskih časov. 

Od “arabske pomladi” so se zahteve za priznanje kulturne identitete okrog 25 milijonov Amazighov v Magrebu in zaščite njihovega jezika občutno povečale. Amazighom gre najbolje v Maroku, vendar povsod v regiji še vedno čakajo polno izpolnitev vedno glasnejših zahtev po enakosti. 

Amazighi sicer predstavljajo le del arabizacije severne Afrike. Arabska kulturna hegemonija se morda najbolje reflektira v prepričanju večine sudanskih muslimanov, da so potomci arabskih plemen in zavračanju afriških "korenin". Amazighe lahko tako umestimo v širši boj za pluralnost "arabskega sveta", v središču katerega je sprejemanje raznolikih identitet muslimanov.

Jutri praznujemo kulturo v ožjem smislu pomena besede; kulturo kot "dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja." Ta "vrsta" kulture, kolikor se je še ni prostovoljno zbanaliziralo v vrsto zabave, je eno zadnjih pribežališč subverzivne kritike vladajoče politike in ekonomije. Je podhranjena, odveč in v napoto, ter v genialni maniri neoliberalizma skupaj s kulturo akademizma razglašena ne za težavno, uporno ali pač nevarno, ampak pa za dolgočasno, egomansko, nedostopno.

Potrošnikom ne manjka te kulture, ker se lahko zabavajo z drugimi, npr. s telesno, ki namesto marmorja kleše telesa v Instagram božanstva, pa tudi npr. s hortikulturo, ki namesto literature neguje poganjke monster.

Kultura v najširšem smislu je kompleksna celota vrednot, navad in prepričanj. Če čuti potrebo, da se od drugih hierarhično diferencira, ker da jo ogrožajo od zunaj, je v resnici omejena od znotraj. Zid nas ne varuje navzven, temveč nas zadržuje navznoter.

Ne le, da lahko izpostavljanje (fotografije, imena, lokacije) žensk v seksistični Facebook skupini z več kot 4000 člani vodi v nasilne situacije, že dejanje samo – fotografiranje brez konsenza in deljenje tretjim osebam – je oblika nasilja. Primer "Kira dela na sceni" se znajde nekje v preseku 149. člena KZ ter platform #delozlom in #jaztudi.

Projekta imata veliko skupnega. Instagram senzacija #delozlom, ki zbira izpovedi o grozljivih razmerah na trgu dela, in Inštitut 8. marec, katerega projekt #jaztudi razkriva primere spolnega nasilja, sta se nedavno tudi povezala v peticiji Proti izkoriščanju na delovnem mestu.

Spolno nasilje pri delu doživlja ena od treh žensk, prednjači pa v gostinstvu. Izboljšanje delovnih razmer, krepitev inšpekcije ter izobraževanja so uspešni preventivni ukrepi. A dejstvo, da večina primerov ni prijavljenih, ter upor, ki sledi vsakemu opozarjanju na sistemsko mizoginijo, kažeta, da bo za uspešen boj proti nasilju pri delu potreben celosten družbeni premik.

Dnevno zaradi partnerskega nasilja ali nasilja v družini umre 137 žensk. Čeprav so ženske globalno gledano manjkrat žrtve umora, pa so kar v 82 % tiste, ki umrejo pod roko intimnega partnerja, v 64 % primerov pa jih ubije družinski član.

Številke v Evropi so glede na svetovno povprečje še kar "dobre", a kljub temu npr. v Latviji zaradi femicida umre vsaka 100 000 ženska, v Španiji pa je junija umrla tisoča žrtev od začetka štetja l. 2003.

V Sloveniji je lani zaradi femicida umrlo 7 od 8 ženskih žrtev umora, leta 2018 15 od 19, 2017 pa 10 od14. Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini niso obnovili že 5 let, kar je precej zgovoren podatek o pomembnosti teme. Španci so za preprečevanje femicida uvedli številne mehanizme, z njim pa se borijo tudi z rednimi poročanji na nacionalni TV.

Žal je femicid v Sloveniji politično in družbeno neznan ter nepomemben pojem. V družbi, ki še vedno objektivizira ženske in jih krivi za stanje v družini, pač ni pričakovati drugega.