Agrument

SD naj bi se s kongresom pomaknila "v levo in zeleno": poleg anti-fašističnega v frišno zavit PR celofan izpostavljajo tudi okoljski boj. 

"Korak v levo" prihaja po tem, ko so pred nekaj tedni fotre partizane razjezili z glasovanjem o Resoluciji Evropskega parlamenta o zgodovinskem spominu, ki izenačuje nacizem in komunizem (Brglez je mlahavo ostal vzdržan, Fajonova pa je celo glasovala za). Prav tako ne smemo pozabiti dolgoletne podpore Pahorju, ki mu je niso odrekli niti, ko je ta začel koketirati z SDS in se celo udeležil domobranskega žura.

Tudi zelena identiteta ni v SD-jevem DNK. V stranki imajo na vesti vsaj šaleško ekološko katastrofo (v kolaboraciji z SDS), da vseh zamujenih okoljskih priložnosti v letih, ko je bila stranka na oblasti, niti ne omenjamo. 

Njihovi FB oglasi so pred kongresom sicer kazali na nekaj samorefleksije (očitno se zavedajo, da jim volilci imajo kaj zameriti), a v vodstvu stranke žal nič novega. Kdo verjame, da bo odslej drugače?

Italija bo prva na svetu v učni načrt kot obvezna predmeta uvedla trajnostni razvoj in podnebne spremembe. Državne šole bodo agendo OZN za trajnostni razvoj 2030 v pouk začele vključevati septembra, posredno pa bo zajeta v vseh predmetih. Grimsova ekoteroristična nočna mora se tako uresničuje, Salvinijeva pa tudi. Progresivni minister za šolstvo in Salvinijev antipod Fioramonti je prav tako pobudnik obdavčenja sladkorja ter letalskih poletov.

Ukrep prihaja sočasno s poročilom 11 000 znanstvenikov, v katerem so razglasili "očitno podnebno krizo", ki se bliža hitreje od napovedi in terja še bolj drastično spremembo načina življenja kot smo predvidevali do zdaj. 40 let pogajanj in prelaganja odgovornosti pač ni prineslo nujnih sistemskih sprememb.

Po obdobju Gret, protestov in nesporno apokaliptičnih znanstvenih poročil bolj kot dodatno ozaveščanje potrebujemo konkretne reforme. Če to uspeva Italiji s Salvinijem, bi lahko tudi nam. Da bo naša trava (vsaj) tako zelena kot sosedova!

Podobno, kot se je pred skoraj 100 leti zdelo neverjetno, da podjetje Ford Motors uvaja 40-urni tedenski delovnik, se tudi danes marsikomu zdi rahlo predrzno, da bi delali 6 ur na dan ali pa imeli proste petke. Večina pilotnih projektov nakazuje, da krajši delovni čas vsaj sprva opazno vpliva na dvig zadovoljstva in produktivnost zaposlenih, podjetja pa prihranijo pri obratovalnih stroških. Krajši delovnik predstavlja tudi možnost za odpiranje novih delovnih mest, 4-dnevni delovni teden pa bi drastično zmanjšal okoljske obremenitve. Raziskave kažejo tudi, da 25 % zmanjšan obseg dela predstavlja približno enak odstotek zmanjšanja ogljikovih izpustov in je tako logično ena izmed osrednjih zahtev okoljskega aktivizma. 

Če si torej predstavljamo, da bi delali le 4 dni v tednu, se obenem poraja vprašanje, kaj bi počeli s prostim časom – bi pridelovali zelenjavo v loncih na balkonu, kolesarili in se družili v bližnjem parku ali pa se prevažali z avtomobili in nizkocenovniki ter še več trošili?

Razmere na trgu dela naj bi nas navdale z optimizmom. Ministrstvo za delo se v sporočilih za javnost hvali o nizkem številu brezposelnih oseb. Tudi Statistični urad poroča o najvišji stopnji zaposlenosti v naši novejši zgodovini. Vendar pozitivni statistični indikatorji razkrivajo zgolj eno plat zgodbe. Visoka zaposlenost namreč ne pove veliko o dejanskih pogojih dela. 

Inšpektorat za delo tako denimo beleži skokovit porast kršitev pri izplačilu regresa in s pomočjo naključnih pregledov ugotavlja obstoj (oz. pogosto kar nadaljevanje) spornih delovnih pogojev v nekaterih podjetjih. Kršitev znotraj trga dela je verjetno še več, saj je inšpekcija precej kadrovsko podhranjena. Poleg tega določenim delavcem, zlasti priseljencem iz tujine z začasnim bivališčem, Slovenija ne nudi vseh socialnih pravic, kar otežuje organiziranje zoper delodajalce in delavce sili v izkoriščevalska delovna razmerja.

Čestita si politika, mastijo se delodajalci ... In delavci? Spet potegnili kratko!

Nedavna BBC-jeva preiskava pod krinko je razkrila, da se trgovina s sužnji v Kuvajtu dogaja kar na Instagramu in aplikaciji 4Sale, lokalni različici naše Bolhe. 

Večina kuvajtskih gospodinjstev ima hišne pomočnice, ki mnogokrat živijo v popolnoma suženjskih razmerah: delo poteka cele dneve, brez prestanka ali prostega časa, delodajalci pa jim odvzamejo celo potni list. Borci za človekove in delavske pravice že več let opozarjajo na zlorabe, ironično pri vsem tem pa je, da ima Kuvajt enega izmed boljših zakonov za zaščito pravic gospodinjskih delavcev v regiji. 

Čeprav je poročanje o trgovini spodbudilo preiskavo tako v Kuvajtu kot na Facebookovem Instagramu, ne gre spregledati dejstva, da bodo iznajdljivi "prodajalci" našli druge poti. Za resnično spremembo pri obravnavi hišne pomoči bo potrebno spremeniti predvsem miselnost delodajalcev, podjetja s Silicijeve doline pa morajo sprejeti odgovornost za dejanja svojih uporabnikov – tudi s kakšno kompenzacijo.