Agrument

Peticije so velikokrat edino orodje, ki ga ima civilna družba na razpolago. V Sloveniji imajo lahko peticije pravne posledice, nekatere mora obravnavati Državni zbor – za to obstaja celo posebno delovno telo: Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Ta se je v zadnjih 14 mesecih sestala 12-krat.

Na prvih 11 sejah je komisija obravnavala kup poročil in eno peticijo. Vse so bile "normalne", odprte, kar pomeni, da lahko na Parlametru preberete njihov transkript. 12. seja, ki se je odvila pretekli petek, 6. decembra, pa je bila nekaj posebnega. Na dnevnem redu je bila samo 1 točka, vendar so poslanke in poslanci pod njo uspešno obdelali kar izgleda kot nekaj čez 100 peticij.

Na žalost ne bomo izvedeli, koliko je peticij bilo, niti katere. Seja je bila namreč zaprta, transkript pa zato ne bo objavljen. Vse, kar je, je dokument, s katerim sklicujejo sejo. 

Pred dobrim letom so Francijo preplavili protesti rumenih jopičev, ki jih je francoski vladi z bolj ali manj brutalnimi prijemi uspelo zadušiti, ti pa so spotoma izgubili tudi kredibilnost in potencial, da bi prerasli v gibanje za širše družbene spremembe. 

A vendar so Francozi spet na ulicah. Da bi izrazili nasprotovanje reformi pokojninskega sistema, se jih je pretekli teden zbralo skoraj milijon. Reforma napoveduje poenotenje sistema upokojevanja, ki je trenutno zelo fragmentiran in kompleksen – sestavlja ga 42 različic, ki glede na delovno mesto predvidevajo specifične pogoje za upokojevanje in višine pokojnin. Delavci v transportu, medicinsko osebje in učitelji so bili na ulicah prvi – njim predlagana reforma jemlje največ, predvsem pa jim viša upokojitveno starost. Francozi se sicer napram drugim državam iz OECD upokojujejo mladi, vendar kaže, da še ena izmed Macronovih ''liberalističnih'' reform ne bo zaživela tako zlahka ... Ja, rezov v socialne politike imamo počasi vsi dovolj!

Promet prispeva četrtino izpustov toplogrednih plinov. V Sloveniji se je količina emisij v 26 letih kar dvakratno povečala. Logično rešitev problema prevelikih izpustov v prometu bi lahko predstavljala električna vozila, a žal so ta (še vedno) problematična z več vidikov.

Le 14 % evropske elektrike je pridobljene iz obnovljivih virov. Povedano drugače: električni avtomobili delujejo na "umazano" elektriko in tako v ozračje izpustijo več CO2 od njihovih dizelskih bratov. Življenjska doba baterij je trenutno še prekratka, da bi zaradi tega lahko govorili o zmanjšanem ogljičnem odtisu.

Poleg tega so električni avtomobili dragi, njihova cena pa v naslednji dekadi ne bo bistveno upadla, ker naj bi se padanje cen litijevih baterij ustavilo. Nakup električnih in hibridnih vozil bo ostal v domeni bogatih, ki že danes s subvencijami kupujejo "eko" vozila in odpustke za svoj življenjski slog.

Le kakovosten sistem javnih prevozov lahko zagotovi do okolja prijaznejši jutri ter vključujočo družbo!

Se še spomnite Zlovenije, legendarnega bloga izpod anonimnih prstov, kamor si lahko poslal zajem zaslona, ko si na družbenih omrežjih naletel na najhujšo obliko sovražnega govora, usmerjenega proti beguncem?

Zlovenija že 4 leta miruje, kar pa ne pomeni, da verbalni ekstremisti ne bruhajo več sovraštva. V ponedeljek je odpadel Studio City, ker je pretekli teden umrla novinarka Zdenka Jagarinec, partnerica voditelja Marcela Štefančiča. Ve se, za kakšne ideje Marcel navija, tako da je jasno, da na radikalni desnici ne bomo našli fanov oddaje, a da bomo na Twitterju priča pravi veselici, nas je vendarle šokiralo.

Se v tej družbi res ne strinjamo več niti okoli osnovnih manir? Je, v za nekoga tako težkih trenutkih, res tako težko biti tiho? Tale tvit sta denimo retvitala Janez Janša, dvakratni premier države, in Vinko Vasle, bivši direktor Radia Slovenija. Janez je ritvit zdaj sicer že umaknil, a sledi ostajajo na botu, ki Janezova sporočila ritvita za tiste, ki jih je blokiral.

Peter Buttigieg je star 37 let, šolan tako na Harvardu kot Oxfordu, govori 8 jezikov. Je idealen ameriški zet in idealen kandidat demokratov za predsednika. Je pameten. In ta "pametnost" omogoča elitam, da neenakost zamaskirajo kot meritokracijo. S to retoriko je nekdo uspešen, ker se je veliko učil, ne pa zato, ker se je rodil v zgornjem 0,1 % kapitalizmu naklonjeni družbi. "Tapametni" si zaslužijo več od ostalih. Tovrstna kultura "pametnosti" je družbeni darvinizem za liberale, Davos pa služi kot idealen primer: "brihtne" elite se zberejo in dokazujejo, da lahko rešujejo svet.

Mladi in delavski razred še vedno vidijo svojega zastopnika (odrešitelja) v kandidatih kot je Mayor Pete. Novega Obamo. Fetišiziranje pametnosti deluje sveže in progresivno, a istočasno spodkopava dejansko emancipacijsko politiko.

No, nam se na srečo ni treba ubadati s pastmi meritokracije. Prisegamo na bodisi neškodljive birokrate, malomeščanske poštenjake, insta influenserje ali domoljubne demagoge.