Agrument

Google je bil lani pripravljen za kitajski trg narediti cenzurirano verzijo svojega brskalnika, ki bi filtriral vsebine s področja človekovih pravic, demokracije in protestov. Novih 750 milijonov potencialnih uporabnikov je pač mamljiva številka. 

Pred dnevi je lastnik NBA ekipe Houston Rockets tvitnil podporo protestnikom v Hong Kongu in sprožil škandal, saj Kitajska s sponzorji in občinstvom prinaša ligi NBA ogromne zneske. NBA redno podpira svoje igralce pri izražanju svojih mnenj, v tem primeru pa so objavili medlo opravičilo. 

Svetla izjema je serija South Park. Po tem, ko je Kitajska zaradi sporne epizode, ki se norčuje iz predsednika Xi-ja in holivudske podrejenosti Kitajski, z interneta izbrisala celotno serijo, so ustvarjalci izdali "opravičilo" v svojem stilu in izpostavili dvoličnost zahodnih podjetij, ki v odnosu s kitajsko cenzuro pošiljajo jasno sporočilo: svobodo govora, demokracijo in človekove pravice je treba jasno promovirati, ampak samo dokler ne ogrožajo profita!

Po podatkih SURS iz 2018 pod pragom revščine živi skoraj 270 000 ljudi, med njimi je 89 000 upokojencev, od tega kar 60 000 žensk. Stopnja tveganja revščine je najvišja prav pri upokojenkah, na kar vpliva njihov spolno specifičen potek življenja – vsaka četrta ženska, rojena pred letom 1945, je bila zaposlena manj kot 14 let, od tega pa je odvisna tudi višina pokojnine, ki jo prejema.

Čeprav delež starejših prebivalcev narašča, se delež BDP, namenjenega za pokojnine, zmanjšuje. Na višine pokojnin še vedno vplivajo tudi določila ZUJF.  Vlade so med 2010 in 2017 zaradi varčevanja usklajevale pokojnine v premajhnem obsegu, v tem obdobju so se pokojnine pravzaprav znižale za kar 7,2 %. 

Izredni dvig pokojnin za 1,5 % se bo zgodil decembra, kar še vedno ne bo popravilo posledic zategovanja pasu eni izmed najranljiveših družbenih skupin. Poleg že pregovorno nizkih pokojnin in nezadostnih kapacitet v institucionaliziranem varstvu, starostniki že leta čakajo tudi na – Zakon o dolgotrajni oskrbi. 

Zgolj nekaj tednov po sprejetju novele Zakona o skupnosti študentov zopet videvamo ustaljene sporne vzorce delovanja študentskih organizacij. Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP) je pred dnevi pripravila skrivnostni volilni "razpis", ki je ostal skrit večini tamkajšnjih študentov. Kljub temu se je očitno našlo nekaj junakov, ki so vložili svoje kandidature, vendar so stari mački študentskega organiziranja kandidature zavrnili s precej zanimivimi utemeljitvami. Podobno usodo je pred leti že doživela skupina študentov ŠOUP – epilog volitev pa je bil takrat precej nasilen ...

Zgodba ŠOUP razkriva, kako daleč so pripravljeni iti študentski funkcionarji za ohranitev privilegija razpolaganja s kar 11 mio €. Rešitev je na dlani – spremeniti moramo sistem financiranja tako, da bodo sredstva dodeljena šele potem, ko bi študentske organizacije dokazale, da v svoje procese vključujejo študente. Ključna indikatorja za to pa sta prav dostojna volilna udeležba in število kandidatur.

V Združenem kraljestvu so nedavno prvič uporabili umetno inteligenco in obrazno prepoznavanje pri razgovorih za delo. Ameriško podjetje, ki je tehnologijo razvilo, trdi, da uporabljajo prepoznavanje izrazov na obrazu, ki naj bi se razlikovalo od "klasičnega" prepoznavanja obrazov, ki je (vsaj v akademskih krogih) močno kritiziran. Njegova splošna uporaba naj bi bila nevarna zaradi vgrajenih predsodkov, ki ne izhajajo iz algoritma, temveč iz podatkov, iz katerih se ta uči. To pomeni, da se lahko pojavijo v vsakršnem naboru podatkov, ko gre za kvalifikacijo ljudi, pa jih je praktično nemogoče odstraniti.

Novica prihaja ravno med zaključkom art projekta "ImageNet Roulette", ki je z rabo enega najbolj uporabljenih naborov podatkov za kvalifikacijo pri strojnem učenju prepoznavanja slik pokazal, kako kvalifikacija ljudi ni le nenatančna in pogosto napačna, ampak celo nevarna za uporabo. Primerjava s frenologijo se ni zgodila prvič, poudarek, da je potrebna zakonska ureditev, pa tudi ne.

Mnogi Zahodnjaki strahoma opazujemo širjenje desno-populistične retorike, spremljamo, kako se sovražni govor kamuflira v pravico do svobode govora in na plano rinejo nestrpnosti, s katerimi naj bi "razviti svet" obračunal že konec prešnjega tisočletja. Držav, v katerih na oblast ali v njeno bližino prihajajo skrajni desničarji, je vedno več, pojavljajo se novi "neodvisni" strankarski mediji, šovinisti, rasisti in fašisti so začutili, da lahko varno kolonizirajo javni prostor kot deževniki po dežju. 

Akademiki meljejo, nevladniki prepričujemo prepričane, večina pa je tako preokupirana z lastno enostavno reprodukcijo (in odbojko), da širšega družbenega konteksta niti ne zaznava. V tem pasiviziranem in pacificiranem kontekstu gre morda spet staviti na umetnost, saj se je v prelomnih zgodovinskih odobjih že večkrat izkazala za tisto polje, ki se na družbene pojave odziva najbolj brezkompromisno. 

Tudi pri nas.