Agrument

Prepričanje, da nas bo pred okoljsko katastrofo rešila zelena tehnologija, spremlja debate o klimatskih spremembah že od samega začetka. Tehnologija, ki bi iz ozračja odstranila toplogredne pline, se zdi ključna za doseganje ciljev pariškega podnebnega sporazuma, dolgoročno pa nas bo prestrukturiranje v zeleno ekonomijo vodilo v nizkoogljično družbo.

Paradni konj zelene tehnologije so električni avtomobili. Promet predstavlja enega od pomembnih virov onesnaževanja, zato ne preseneča, da vedno več držav ponuja znatne subvencije za njihov nakup. Prehod na zelene alternative pa razkriva okoljsko ceno litij-ionskih baterij, ki električne avtomobile poganjajo. Poleg rudarjenja strupenega kobalta, kar velikokrat počnejo kar otroci, je izjemno sporna tudi ektrakcija litija, za katero porabijo izjemne količine pitne vode. 

Trenutno je na svetu več kot milijarda osebnih avtomobilov. Brez spremembe števila vozil na cestah ne bomo mogli govoriti o zeleni alternativi. 

Guardian poroča, da je na svetu več kot 9 milijonov ljudi, ki vsak dan igrajo Candy Crush več kot 3 in manj kot 6 ur, še 400 000 pa jih vsakodnevno igra več kot 6 ur. Ti dve skupini predstavljata približno 3,5 odstotka vseh igralcev te (predvsem) mobilne igre. Povprečen uporabnik, ki za virtualne želejčke in lizike porabi 38 minut dnevno, pa je – uporabnica.

Če stereotip narekuje, da je gejmer mlad bel moški, pa realnost dokazuje, da je spolna zastopanost v najširšem smislu gejmerske industrije tako rekoč enaka razmerju v populaciji. Zaplete pa se, ko pogledamo bolj podrobno. Ženske prevladujejo v kategoriji iger, ki jim bi bilo nemara bolj pošteno reči igrice; tiste igre, ki v zameno za užitek ne terjajo veliko truda in časa. 

Ženske torej prevladujejo v tisti kategoriji iger, s katero preganjamo t. i. mikrodolgčas; drobne zaplate časa med različnimi opravki. "Prave", "resne", videoigre pa še vedno delajo in igrajo predvsem moški, vse bolj tudi za gledalske užitke, uganili ste, moških.

Zaupati državne pristojnosti verskemu telesu je sporno tudi, če ni v nasprotju z ustavo. A Alabama je all-in: z nedavno sprejetim zakonom bo lahko megacerkev Briarwood Presbyterian (s hudo rasistično preteklostjo) ustanovila svojo policijo. Zakaj cerkev ne more najeti varnostne službe, kot to počnejo vse ostale organizacije, ostaja odprto vprašanje. 

Cerkvena policija bo lahko na lastno pest upravljala preiskave in izvajala aretacije. Delovala ne bo podrejeno, temveč kot alternativa državnim organom pregona. To ponuja izvrstno priložnost prikrivanja kriminalne dejavnosti, ki bi se (morda) dogajala na območju cerkvene posesti. Sploh v času množičnih obtožb spolnega nasilja so tovrstni pomisleki več kot upravičeni.

Bi bila enaka ugodnost na voljo tudi džamiji, sinagogi ali satanističnemu templju? Verjetno ne - utemeljitev bi ležala v posledicah privatizacije državnih organov. In imeli bi prav: vprašanja javne varnosti naj se namreč razrešujejo na policiji in sodiščih, ne pa v spovednicah.

Iran je zaradi geografskega položaja in bogatega nahajališča nafte ponovno v medijih. Zgodovina vmešavanja v notranjepolitično delovanje te države se je s padcem Reza Shah Pahlavija in britansko-ameriške naveze skoraj končala, zato pa se je dogajanje preselilo na globalni nivo: ZDA že vse od leta 2004 grozijo, da ima Iran potencial posedovati jedrsko orožje.

Naj spomnimo, da je istega leta oddelek CIA za nadzor nad iraškim orožjem za množično uničevanje ISG po petnajstih mesecih opazovanja zanikal "trdne" dokaze Busheve administracije. Podobne obtožbe so prenesli na Iran. Ta si je zaradi groženj invazije in ekonomskih sankcij uspešno izpogajal iranski jedrski sporazum, ki so ga ZDA samovoljno prekinile. Iran je na sankcije odgovoril z namero o nespoštovanju določenih omejitev v dogovoru.

Trgovanje z nafto in nadzor nad jedrskim orožjem sta primarni nalogi vsake ameriške garniture. Evropa se zaenkrat drži dogovora, Amerika pa "zgolj" želi, da se Iran vede kot “normalna država”.

Po deževnem vikendu nas čaka nevarno vroč teden. Ob takšnih dneh je govoriti o globalnem segrevanju približno tako hud kliše, kot poziv, naj ne pozabimo na hidracijo. Tisti, ki skrbimo za svoj okoljevarstveni imidž, smo že pripravili in oprali (velikokrat več kot eno) steklenico za ponovno uporabo. Z njo smo kljub okoljevarstvenemu instinktu polnopravni potrošniki, ki ne kupujemo le "varnega" planeta, ampak vse prevečkrat še kup absurdnih magičnih lastnosti.

Zaenkrat smo doma v državi, kjer celo kakce splakujemo z varno in pitno vodo in v ustavi ohranjamo dostop do vode kot temeljne pravice, tudi ko masovno obiskovanje naravnih voda le še pospešuje njihov propad.

Pitna voda iz pipe je tako samoumevna, da smo popolnoma nepripravljeni na trenutek, ko je bo zmanjkalo. Korporacije so že pokupile pravice do izčrpavanja vodnih virov in kupujejo še pravice do blagovnih znamk, ki bi sicer služile planetu in staroselskim skupnostim, kmalu pa niti ustekleničena voda ne bo več pitna.