Agrument

Od lanskega avgusta, ko je bil v Belorusiji v Lukašenkov prid prirejen izid predsedniških volitev, napetosti in represija v državi počasi, a vztrajno naraščajo. Na ulicah ostajajo tudi protestniki, ki jim po letu in več demonstracij po novem grozi zaporna kazen, medtem ko je mnoge nasprotnike režima že doletela. 

Na "migrantski val", ki potuje skozi državo, je Lukašenko odgovoril z odprtjem meje z Litvo. Odprte meje se v kontekstu avtoritarnega voditelja zdijo protisloven ukrep, a pri Lukašenkovi odločitvi ne gre za podporo prostemu pretoku ljudi in svobodi gibanja, temveč za zlobno provokacijo sosednje države in porog evropski ideji. Litva v odgovor že napoveduje gradnjo obrambne prepreke na meji. 

Lukašenko spušča begunce v državo, ker ve, da tam ne želijo ostati, ampak se jim mudi naprej v svobodni svet, v katerega jim z rahljanjem meje široko odpira vrata. Zapira pa jih lastim državljanom, ki v strahu za svojo varnost v vedno večjem številu prav tako hočejo zapustiti državo.

Evropski parlament je v torek s 537 glasovi za odobril direktivo e-Privacy, neomejen nadzor nad zasebnimi elektronskimi komunikacijami. S tem bo ponudnikom storitev omogočil samodejno brskanje po osebnih sporočilih državljanov EU, za katere bi sumili, da skrivajo nelegalne vsebine. 

Mnogi so opozorili na totalitaristično naravo ukrepa, Piratska stranka pa je napovedala sodni boj. Razlog za sprejetje ukrepa naj bi bila potreba po učinkovitejšem boju proti otroški pornografiji po lanski uveljavitvi kodeksa EECC, ki je tehnološkim podjetjem nenamerno prepovedal vpogled v sumljive vsebine.

Množični avtomatiziran nadzor s strani korporacij ni le v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, škoduje tudi žrtvam zlorab. Lahko jih izpostavi oz. celo kriminalizira, istočasno pa preiskovalce zasuje z nepregledno množico nepomembnih vsebin. EU je tako poteptala 3 pravice, s katerimi se rada pohvali na mednarodnem parketu: pravice do spoštovanja zasebnosti, varstva podatkov in svobode izražanja.

Ko na evropskem nogometnem prvenstvu igra njihova reprezentanca, angleški supermarketi prodajo kar 60 % več piva kot sicer. Čeprav Slovenije ni na prvenstvu in je morda trenutno večji fokus športne javnosti na asketskem kolesarstvu, ugibamo, da pivo v potokih teče tudi pri nas. Že brez nogometa ga imamo radi.

Na velikih nogometnih tekmovanjih točijo pivo po vrtoglavih cenah. Brazilija je leta 2003 prepovedala točenje alkohola na stadionih, nato pa je bila prisiljena popustiti pritiskom mednarodne nogometne zveze FIFA, ko je gostila svetovno prvenstvo leta 2014. Nov zakon so mediji poimenovali kar Budweiser Bill.

Pred dvema tednoma se je klavrno končal tudi porajajoč se protest nogometašev. Začel ga je Ronaldo, ki je na tiskovni konferenci umaknil steklenički kokakole, sledil mu je najprej Pogba, ki ga je zmotilo (sicer brezalkoholno) pivo, nato pa še Locatelli. UEFA je upor zatrla v kali. 

Še en opomnik, da interesi kapitala niso skladni s tem, kar je najbolje za naše zdravje.

Pretekli teden je ZDA zajel zgodovinski vročinski val, rekordno visoke temperature pa so izmerili tudi v Kanadi, kjer so situacijo še poslabšali uničujoči požari. Hudim vročinskim obremenitvam smo bili priča tudi doma in vse kaže, da bodo vročinski valovi v prihodnje še pogostejši in močnejši. Nekatere napovedi celo navajajo, da bo Ljubljana mesto z največjo temperaturno rastjo do leta 2050.

A čeprav vremenski pojavi in številni drugi dokazi neizpodbitno kažejo, kam vodi podnebna kriza, konkretnih sistemskih rešitev za njeno odpravljanje tako rekoč ni. Naftna podjetja z lobiranjem in zavajanjem že desetletja preprečujejo ukrepe za zmanjšanje izpustov in tudi naša vlada ni naklonjena predlogom, ki bi pomagali zaščititi naravo. 

Okoljsko zakonodajo še vedno usmerjajo predvsem zaslužki, kar je razvidno tudi iz novele Zakona o vodah. Če želimo ustaviti podnebne spremembe, se moramo med drugim aktivno upreti tudi škodljivim politikam – s tem pa lahko začneš že na nedeljskem referendumu!

Po uspešni zaostritvi zakonodaje o orožju je zdaj parlament v Novi Zelandiji polemiziral o vladnem predlogu nove zakonodaje glede sovražnega govora, ki uvaja strožje kazni za hujskanje k diskriminaciji in sovraštvu. 

Povod za spremembo zakonodaje je bil teroristični napad, ki ga je marca 2019 izvedel beli supremacist v 2 mošejah v Christchurchu, v katerem je umrlo 51 muslimanov. Opozicija je ugovarjala predlogu in se sklicevala na pravico do svobode govora ter ustreznost trenutne pravne ureditve. Judith Collins, vodja opozicije, se je na Twitterju spraševala, če bo po novem zločin tudi oklicati ženske srednjih let za »Karen«, na kar ji je predsednica vlade Jacinda Ardern odgovorila, da ne – in da je nov zakon ne bo ščitil pred tem. 

Pri nas vlada o sovražnem govoru ne razpravlja, ampak raje sama seje sovraštvo in diskriminira po Twitterju, nezakonito ščiti bele supremaciste, tuje politike pa obdaruje s karantanskim panterjem.