Agrument

Facebook je prepovedal vse vsebine povezane s skrajno desno teorijo zarote QAnon, to pa označil za "militarizirano družbeno gibanje". Potezi je v roku parih ur sledil še izbris obilice skupin z več stotisoč sledilci.

Strokovnjaki že več mesecev opozarjajo na nevarnost QAnona. Morda je prepoved prišla prepozno: ideja se je že razširila v številne podskupine in meme strani, povezane tudi z ostalimi teorijami zarote, ki nimajo direktne povezave z matično skupino in jih je zato težko izslediti.

Prepoved na prvi pogled meče dobro luč na Facebookovo prizadevanje v boju proti lažnim novicam. A žalostno je, da se enakih načel ne držijo tudi pri glavnem producentu dezinformacij. Njegove (in še kakšne druge) objave bi lahko preverjali in označevali v realnem času, s tem pa omejili širjenje lažnih novic, odsotnost takšnih akcij pa kaže na dejstvo, da se Facebook še vedno zaveda posledic (ne)moderiranja svoje platforme.

Tokrat poteze vsaj niso "uravnotežili" z izbrisom Antifa.

Poleg strmenja in vprašanj tipa "Vau, a so to tvoji naravni lasje?", so temnopolti s skodranimi lasmi deležni še institucionalne diskriminacije. Povezovanje strukture las s profesionalnostjo, urejenostjo, lepoto ali sposobnostjo izhaja iz časa trgovanja s sužnji in kolonializma. Struktura las je bila zadnji faktor, ki je v času suženjstva določal vrednost posameznika: ali bo delal v hiši ali na polju. Lestvica las, ki jo je v začetku 20. stoletja razvil Eugen Fischer, oče evgenike, je za določanje "čistosti rase" uporabljala barvo in strukturo las.

Mnoge ženske svoje lase danes ravnanjo s kemikalijami, moški pa jih kratko pristrižejo. Podrejanje belskim standardom je za marsikoga travmatična izkušnja, povezana z zgodovinskim dojemanjem temnopoltih, ki še danes zanika njihovo človeškost. Še danes smo priča prepovedim določenih stilov ali celo izključitvam iz šole na podlagi diskriminatornega povezovanja pričesk s tolpami. Zato bi veljalo v akte o enakopravnosti vključiti tudi – lase!

V azerbajdžansko-armenski vojni se uporabljajo srbske rakete. Azerbajdžanci so po julijskih razkritjih zdaj objavili še svež slikovni dokaz, BIRN pa se je dokopal do papirjev, ki dokazujejo, da so Srbi v zadnjih treh letih v Armenijo izvozili kar 19 pošiljk orožja. Nazadnje le par dni pred začetkom tokratnih spopadov.

To je bizarno iz več razlogov. V Beogradu denimo stoji spomenik azerbajdžanskemu voditelju Heydarju Aliyevu, Azerbajdžan pa je tudi ena od šestih držav, s katerimi so Srbi podpisali strateško partnerstvo. Baku jim omogoča ugodne kredite, pomagal jim je v poplavah leta 2014, pa tudi z medicinsko opremo ob izbruhu COVID-19. Baku, mimogrede, Srbijo podpira tudi glede Kosova.

V ozadju torej ni geopolitika, temveč zaslužek. Slobodan Tesić, ki je povezan s prodajo orožja, je eden glavnih srbskih orožarskih preprodajalcev in dober Vučićev prijatelj. 

Pa Vučić? Pravi, da ni panike: "Oboji so naši prijatelji. Azerbajdžancem smo prodali še desetkrat več orožja kot Armencem."

Netflixov dokumentarec The Social Dilemma je s svojim nazornim prikazom drobovja družbenih omrežij razsvetlil marsikoga. S prikazom psiholoških in družbeno-političnih posledic odvisnosti od telefona, ki naj bi pripeljale do apokalipse ali vsaj državljanskih vojn, nam sporoča, da odvisnost, ki jo vsi čutimo, a težje priznamo, mogoče le ni tako nedolžna, kot se zdi.

Pozdravljamo, da pogovor o škodljivosti družbenih omrežij pridobiva na pozornosti, a kljub dobremu nastavku dokumentarec ne zmore (ali noče?) identificirati bistva problema: kapitalistične ureditve družbenega sistema, v katerem bo gonja za profitom vedno nadvladala etiko.   

Poleg dejstva, da film spregleda številne relevantne kritike, je naiven tudi v pripisovanju prevelike teže vlogi, ki jo igrajo algoritmi pri radikalizaciji posameznikov. Za situacijo sta namreč gotovo kriva tudi politika in širše družbeno okolje, ki preprosto ne zmoreta ponuditi odgovorov na številna vprašanja o protislovjih družbene ureditve, v kateri živimo.

"Cepljenje je preventivni ukrep, ki na letni ravni prepreči milijone smrti. In cepljenje ščiti tiste, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo biti cepljeni, z dvigom splošne ravni precepljenosti pa varuje družbo v celoti," je poslanec Levice komentiral torkovo sprejetje novele zakona o nalezljivih boleznih, ki necepljenim otrokom omejuje vstop v javne vrtce.

Našteta dejstva so v trendovski vax-antivax debati že stokrat obdelana: znanost pravi eno, nepodprte raziskave in teorije zarote drugo. Vmes pa je vse več necepljenih otrok, precepljenost pada, čedalje več pa je takšnih staršev, ki zaradi tega otroke vpisujejo v zasebne vrtce.

Novela – četudi ključen korak k boljšemu javnemu zdravju –  (nasprotno) prepričanih prepričala ne bo, kvečjemu utegne nezaupanje poglobiti. Pomembno je, da se zato tovrstne poteze pospremi z dialogom in jasnimi pravili, ne pa s kiksi, kot je na primer sporno izvzetje zaposlenih v zdravstvu iz obveznega cepljenja, s čimer bi lahko zaščitili najbolj ranljive.