Agrument

Vietnam je ena najstrožjih držav glede svobode govora. Stanje se je l. 2018 še poslabšalo z zakonom o kibernetski varnosti, s katerim lahko vlada poljubno umakne katero koli protivladno vsebino. Vlada je tako aprila 2019 upočasnila Facebookove strežnike, podjetje pa se je vdalo strožji cenzuri, ki vsako politično objavo hitro označi za sovražni govor.

Posledično se je povečala moč lojalističnih Facebook skupin, ki ciljano prijavljajo vsakega demokratičnega aktivista. To vodi v takojšnje zaprtje računov, prepogosto pa pomeni tudi zaporno kazen. Facebook je bil še do nedavnega edina platforma, kjer so državljani lahko izmenjevali mnenja mimo državne cenzure, po novem pa je le še eno sredstvo represije.

A to ni zgodba o komunizmu, temveč o kapitalizmu: Facebook odkrito tepta temeljne človekove pravice, ker mu Vietnam predstavlja milijardo dolarjev letnega dobička. Podoben vzorec smo videli že z Netflixom v Savdski Arabiji. Na trgu pač lahko najvišji ponudnik kupi svobodo govora! 

Katastrofalno leto 2020 je vendarle prineslo tudi kar nekaj dobrih novic.

Poleg hitrega odkritja cepiva za covid-19 naj bi letos odkrili tudi cepivo proti raku, v Afriki pa so iztrebili otroško paralizo. Črnim nosorogom kaže bolje, v Ugandi se je zgodil baby boom goril, pandi v hongkongškem živalskem vrstu pa sta se med lockdownom končno odločili za starševstvo. Slovenija je živali priznala za čuteča bitja.

Leto sta zaznamovali tudi rekordna rast obnovljive energije in zmanjšanje investicij  fosilna goriva. Švedska in Avstrija sta zaprli svoje zadnje termoelektrarne, število zavez za dosego ničelnih izpustov se je od lanskega leta podvojilo, ESČP pa je 33 držav zavezalo k ukrepom za ustavitev podnebne krize.

V Boliviji so izvolili demokratičnega socialista, Trump je končno poražen. BLM protesti so v ZDA prinesli zmanjšanje policijskih proračunov, v Sloveniji pa smo ob petkih skupaj kolesarili in zaprli trgovine ob nedeljah.

Le tako naprej v 2021!

Bryan Fogel je tisti režiser, ki je leta 2018 svoj dokumentarec z naslovom Icarus prodal Netflixu in se v zgodovino zapisal kot prvi filmski ustvarjalec, ki je prejel oskarja za delo izdano pod pokroviteljstvom največje spletne platforme za ogled televizijskih serij in filmov.

Netflix z omenjenim dokumentarcem ni le ogromno zaslužil, z osvojeno nagrado si je tudi odprl vrata do sodelovanja z mnogimi drugimi priznanimi režiserji. Logično bi bilo pričakovati, da se bo uspešno sodelovanje med Foglom in Netflixom nadaljevalo. A naklonjenosti do distribucije Foglovih zgodb je bilo konec takoj, ko se je režiser namesto ruske dopinške afere lotil raziskovanja umora novinarja Khashoggija. Netflix v Savdski Arabiji pač dobro posluje in Fogel nad njihovo odločitvijo žal ne bi smel biti presenečen. Nenazadnje so že lani na zahtevo savdijskih oblasti s platforme odstranili epizodo oddaje Hasana Minaja, ki se je dotaknila iste tematike.

Netflix pač zanima le denar, cenzura pa gre z roko v roki z njim.

Izraz "snežinka" je ena tistih žaljivk, s katero so alt-right vojščaki, pijani od moči, ki jim jo je dalo prelomno leto 2016, označevali domnevno preobčutljive posameznike na levici. Te naj bi hitro užalil predvsem rasističen ali homo/transfoben desničarski diskurz.

Na videz se zdi, da so se strani v letu 2020 zamenjale. Domači desničarji so letos poskusili "skenslati" Magnifica, Ano Roš in celo vrsto posameznikov, ki so imeli kaj za povedati čez vlado. Na Zlatka so se spravili celo s kirurško natančnostjo. Jadranko Juras zaradi užaljenosti toži vojska, Miha Kordiša zdravniki, Aleš Primc pa bi, če bi lahko, tožil Toporišica, ker se božič ne piše z veliko začetnico. Janez Janša, glavna, najbolj edinstvena in neprestano ogrožena snežinka, svojega odvetnika Matoza na ljudi pošilja kar na Twitterju.

Snežinkarstvo se je na desni razpaslo celo do moderne sredine in tekmovanju v užaljenosti ni videti konca. Je to priložnost, da levica zavzame bolj samozavestno "Chad" retoriko? 

Da bodo ceno pandemije dražje plačale ženske, se je dalo napovedati že ob izbruhu novega koronavirusa. Napovedi so se uresničile, predvsem pa jih lahko opazujemo na področju ženskega reproduktivnega zdravja in pravic.

Porodnišnice so ponekod postale začasne bolnišnice za covid-19 paciente, drugod so epidemiološki ukrepi otežili dostop do kontracepcije, svobodna izbira pa ni več svobodna, ko se zapirajo bolnice, ali še huje, državne meje.

V Sloveniji je področje reproduktivnih pravic in zdravja dobro urejeno. Pravica do abortusa je zapisana v ustavi, storitev pa naj bi se nemoteno izvajala kljub epidemiji. Po omejitvi presejalnih pregledov za zgodnje odkrivanje raka na materničnem vratu v prvem valu se zdaj tudi ti spet izvajajo v večjem številu.

Kljub temu pa moramo biti pozorni, da ob trenutni epidemiološki in politični krizi ne spregledamo vznika nevarnih “pro-life” diskurzov, ki so nas nekaj mesecev nazaj presenetili na jumbo plakatih in shodu, pred kratkim pa celo – na domu.