Agrument

Ko se je lanskega novembra v Boliviji zgodil državni udar, v katerem je moral iz države pobegniti socialistični predsednik Evo Morales, so mnogi liberalci po svetu kimali z glavo. Kljub temu, da dokazov za ameriško zrežirane obtožbe o neavtentičnih volitvah ni bilo, se je ponovno izkazalo, da sta Zahodu in njegovi medijski mašineriji bližje versko blazna skrajna desnica kot pa avtentično socialistično gibanje.

To nedeljo so po dveh zavlačevanjih le izvedli vnovične volitve. Prepričljiva zmaga Moralesove stranke MAS in njenega kandidata Luisa Arce v prvem krogu je pustila zelo malo prostora za manipulacije – Bolivija si želi socializma. 

Čeprav dvomimo, da se bo ameriško vmešavanje s tem končalo, se lahko kljub temu ob tem redkem trenutku zmage nasmehnemo ob posnetkih jokajočih bolivijskih fašistov in memetih žalostnega Elona Muska, ki ne bo dobil svojega litija. Boliviji pa ob tej priložnosti želimo vso srečo pri njenem boju za solidarno družbo in mirno sobivanje s Pachamamo!

Pa smo jo našli – osebo, ki v Sloveniji ogroža svobodo medijev! Po petkovem prerivanju med Zlatkom in snemalcem Nove24 je desni politični vrh hitro obsodil raperja in stopili v bran medijem. Zlatkovo obnašanje (brez maske) je seveda vredno obsojanja, a višek cinizma je, da se oglašajo prav tisti, ki so molčali, ko je dan prej Janša STA označil za "nacionalno sramoto" in ad hominem napadel Dnevnikovo novinarko. Trenutna vlada, predvsem pa njen predsednik, je tista, ki zdaj že na dnevni bazi blati novinarje in se z vsemi sredstvi trudi zmanjšati medijsko avtonomijo. 

Sprenevedanje in argumentacijski obrat, s katerima druge obtožujejo svojih grehov, nista nič novega za Janšo in njegovo bando. Iste tehnike se poslužujejo tudi, ko v bednem poskusu zakrivanja nesposobnosti in koruptivnosti vlade prelagajo krivdo za širjenje koronavirusa na protestnike in medije. 

Zopet je potrjeno, da so Janševi "Yes men", od SDS garniture pa do SMC-ja in predsednika RS, brez sramu. A niso brez roka trajanja!

Beseda "Zoomers" se nanaša na generacijo Z; rojene pribl. med letoma 1996 in 2013. Nastala je kot odgovor na ime "Baby Boomers" in se nanj referira tako z rimo kot v vsebinskem kontrastu. Boomerji so za zoomerje tarča posmeha: razne karen, cringy fotri s svojimi šalami, starši in stari starši na Facebooku ter nosilci družbene in politične moči, ki ogovarjajo miške male ali se repenčijo na Twitterju. In seveda prfoksi, ki vsled epidemiološke situacije predavajo na Zoomu, v naročje pa jim skačejo otroci ali mačke. 

Zoomerji, četudi nima zveze z aplikacijo, ne bi mogli imeti primernejšega imena. V vedno večji meri se spet šolajo ali pa delajo prav preko Zooma: strmijo v digitalne obraze, največ seveda v svojega, v najboljšem primeru zgoraj dostojno oblečeni, spodaj pa v pižami, mrzlično preverjajo, če je njihov mikrofon res ugasnjen in pazljivo uprizarjajo svojo participacijo. 

In če ta nova realnost potolče celo s tehnologijo spojene zoomerje, samo pomislite, kako težko je šele boomerjem!

Mineva 10 let od vzpostavitve protestniškega kampa Gdeim Izik, ki so ga Zahodnosaharci postavili v bližini El Aaiúna, da bi opozorili na desetletja trajajočo diskriminacijo in zlorabe, ki jih doživljajo pod maroško okupacijo. Miren protest 20 000 ljudi, med njimi je bila večina večina žensk, otrok in ostarelih, je naletel na brutalen odpor. Represivne sile so kamp napadle, podrle, ubile 19 in aretirale vsaj 2000 protestnikov – mnogi danes preživljajo doživljenske zaporne kazni.

Noam Chomsky je Gdeim Izik označil za začetek arabske pomladi. Medtem ko so protesti drugod v regiji uživali podporo Zahoda, pa so bili Zahodnosaharci, ki živijo v popolni medijski blokadi, ponovno spregledani. Maroko, ki hlepi po nadvladi nad ozemljem, ne uživa mednarodne podpore, je pa pomemben ekonomski partner Franciji (in EU) ter vojaški partner ZDA. ZN, ki naj bi omogočili referendum, že od lanskega maja "iščejo" novega odposlanca. Okupaciji in zlorabam v zadnji afriški koloniji tako žal ni videti konca.

Ne le, da se spopadamo s težavami, ki jih med otroki povzroča prekomerna raba pametnih telefonov, s pretiranim deljenjem na spletu pa jim lahko škodujejo tudi starši.

Tako ob objavi fotografije ali posnetka otroka na spletu brez njegove privolitve kršimo pravico do zasebnosti in odločanja o lastnem življenju. Obenem pa ga izpostavimo tudi kritiki ali posmehu širše javnosti. Večina se nas lahko odloča o tem, kaj bomo objavili na družbenih omrežjih, mlajši otrok pa je pri tem popolnoma podvržen presoji svojega starša, kar lahko povzroči marsikatero težavo v kasnejšem razvoju. Problematični so tudi blogerji, ki služijo na račun svojih otrok. V filmski industriji zakon jasno določa način financiranja in porabe zaslužka v otrokovo dobrobit, pri spletnem služenju pa zakonodaja korenito šepa. Otrok je tako lahko orodje za dosego finančnih ciljev starša.

Vse skupaj se zdi kot malo manjši personaliziran Truman Show, kjer se beleži vsak otroški pripetljaj. Vse za zabavo širše javnosti.