Agrument

Bryan Fogel je tisti režiser, ki je leta 2018 svoj dokumentarec z naslovom Icarus prodal Netflixu in se v zgodovino zapisal kot prvi filmski ustvarjalec, ki je prejel oskarja za delo izdano pod pokroviteljstvom največje spletne platforme za ogled televizijskih serij in filmov.

Netflix z omenjenim dokumentarcem ni le ogromno zaslužil, z osvojeno nagrado si je tudi odprl vrata do sodelovanja z mnogimi drugimi priznanimi režiserji. Logično bi bilo pričakovati, da se bo uspešno sodelovanje med Foglom in Netflixom nadaljevalo. A naklonjenosti do distribucije Foglovih zgodb je bilo konec takoj, ko se je režiser namesto ruske dopinške afere lotil raziskovanja umora novinarja Khashoggija. Netflix v Savdski Arabiji pač dobro posluje in Fogel nad njihovo odločitvijo žal ne bi smel biti presenečen. Nenazadnje so že lani na zahtevo savdijskih oblasti s platforme odstranili epizodo oddaje Hasana Minaja, ki se je dotaknila iste tematike.

Netflix pač zanima le denar, cenzura pa gre z roko v roki z njim.

Izraz "snežinka" je ena tistih žaljivk, s katero so alt-right vojščaki, pijani od moči, ki jim jo je dalo prelomno leto 2016, označevali domnevno preobčutljive posameznike na levici. Te naj bi hitro užalil predvsem rasističen ali homo/transfoben desničarski diskurz.

Na videz se zdi, da so se strani v letu 2020 zamenjale. Domači desničarji so letos poskusili "skenslati" Magnifica, Ano Roš in celo vrsto posameznikov, ki so imeli kaj za povedati čez vlado. Na Zlatka so se spravili celo s kirurško natančnostjo. Jadranko Juras zaradi užaljenosti toži vojska, Miha Kordiša zdravniki, Aleš Primc pa bi, če bi lahko, tožil Toporišica, ker se božič ne piše z veliko začetnico. Janez Janša, glavna, najbolj edinstvena in neprestano ogrožena snežinka, svojega odvetnika Matoza na ljudi pošilja kar na Twitterju.

Snežinkarstvo se je na desni razpaslo celo do moderne sredine in tekmovanju v užaljenosti ni videti konca. Je to priložnost, da levica zavzame bolj samozavestno "Chad" retoriko? 

Da bodo ceno pandemije dražje plačale ženske, se je dalo napovedati že ob izbruhu novega koronavirusa. Napovedi so se uresničile, predvsem pa jih lahko opazujemo na področju ženskega reproduktivnega zdravja in pravic.

Porodnišnice so ponekod postale začasne bolnišnice za covid-19 paciente, drugod so epidemiološki ukrepi otežili dostop do kontracepcije, svobodna izbira pa ni več svobodna, ko se zapirajo bolnice, ali še huje, državne meje.

V Sloveniji je področje reproduktivnih pravic in zdravja dobro urejeno. Pravica do abortusa je zapisana v ustavi, storitev pa naj bi se nemoteno izvajala kljub epidemiji. Po omejitvi presejalnih pregledov za zgodnje odkrivanje raka na materničnem vratu v prvem valu se zdaj tudi ti spet izvajajo v večjem številu.

Kljub temu pa moramo biti pozorni, da ob trenutni epidemiološki in politični krizi ne spregledamo vznika nevarnih “pro-life” diskurzov, ki so nas nekaj mesecev nazaj presenetili na jumbo plakatih in shodu, pred kratkim pa celo – na domu. 

Preživljanje epidemije – sploh med prazniki – ni lahko, še težje pa je za ranljive skupine. Situacija v slovenskih prezasedenih zaporih ni rožnata. Od začetka drugega vala so zapornikom omejeni obiski in izhodi, kar v večini primerov pomeni, da že mesece niso videli družin. Še bolj na udaru so zapornice na Igu s precej slabšimi (diskriminatornimi) pogoji, ki jim ni omogočena niti uporaba mobilnega telefona in interneta.

Vodstvo zaporov je v drugem valu kljub večjemu številu okužb odredilo manj začasnih prekinitev prestajanja kazni kot marca. O hitrih testih kljub pomanjkanju prostora za samoizolacijo ne razmišljajo. A brez skrbi, zagotovili so več čaja in voščenke. Prepoved obiskov sicer ni bila zelo uspešna; pretekli teden je Dob beležil nov izbruh okužb.

Še ena v vrsti ranljivih skupin, za katero vlada nima posluha, kaže, da si močan le toliko kot tvoj najšibkejši člen. In obsojenci pod odgovornostjo ministrstva za pravosodje so mnenja, da se to v bitki s covidom ni izkazalo.

Iz primeža odvisnosti se je težko izviti, najsi gre za zlorabo substanc ali destruktivno vedenje. Pregovorni prvi korak je priznanje, da imamo problem. Ne Toninu, ampak samemu sebi. 

Janša ima veliko problemov. Preganjajo ga lovke globoke države, NVO in kulturniki, laži o njem širijo domači in tuji novinarji, sodišča ga po krivem obsojajo, javnost nepošteno kritizira, opozicija mu nagaja.

Janša ima veliko problemov, a izvornega, ki šele porodi vse nadaljnje, ne zmore prepoznati: živi v fantazmatskem svetu. Je veliki osvoboditelj Slovenije in oče države, narodni heroj, pogumni sin, ki nas rešuje pred koronavirusom, ter lucidni kiberduh, ki poveljuje Twitter vojski. Janša je troedini bog: on je oče, sin in sveti duh. 

A ni bolj tragikomičnega prizora od tega, ko v boga verjame le še on sam, ni bolj patetične podobe od trola, ki želi biti ljubljen. In ni večjega srda od tega, ki ga tak trol usmeri v vse nevernike, ki mu nastavljamo ogledalo, namesto da bi ga imeli radi in spoštovali.