Agrument

Da kajenje škoduje vam in ljudem v vaši bližini, ve vsakdo, ki zna brati, saj to opozorilo najdemo na embalaži vseh tobačnih izdelkov. Posebej ranljiva skupina pa so otroci kadilcev.

Kajenje staršev v času nosečnosti znatno poveča tveganje za razvoj prirojenih srčnih napak pri otrocih. Izrazito zahrbtno je predvsem pasivno kajenje otrok, saj se lahko nekatere zdravstvene težave pojavijo šele v odrasli dobi. Zaradi varovanja zdravja in prometne varnosti so v številnih državah prepovedali kajenje v osebnih avtomobilih, deloma tudi v Sloveniji.

Kljub temu pa nedavno objavljena raziskava kaže, da je delež staršev kadilcev, ki se držijo “smoke free” politike doma in v avtomobilih, nizek. Veliko otrok je izpostavljenih tudi vejpanju, saj starši zmotno menijo, da to ni škodljivo za otrokov razvoj.

V Sloveniji je še zmeraj 10 000 otrok, ki so v avtih izpostavljeni škodljivim razvadam svojih staršev. Ti otroci poleg starševske ljubezni vsak dan prejmejo še nekaj toksičnega dima.

Po Kantu moralna vrednost ravnanja ni v njegovih posledicah, ampak v motivu. Delati prav, ker čutimo, da je prav, ne pa, ker bi nam posledice prinesle osebno zadovoljstvo. V obdobju interneta in gret nam nekaj klikov predstavlja "instant" prehod od navadnih državljanov do aktivistov. Zavračamo plastične vrečke in slamice, delimo viralne videoposnetke s pomenljivimi sporočili, zagovarjamo človekove pravice itd. Vse te aktivnosti nedvomno vodijo v napredek oz. prinaša pozitivne spremembe. Ampak ali vse to počnemo, ker so nam ta dejanja samoumevna - čutimo, da je tako prav - ali pa sledimo trendom zaradi lastnega interesa - da bi sebe lahko prepoznali kot "dobre"?   

Veliko ljudi verjame, da na koncu največ štejejo posledice dejanj, te pa naj bi bile neodvisne od našega motiva. A nikoli ne smemo pozabiti vloge, ki jo pri našem obnašanju igra ideologija. Ne glede na moralni nihilizem poznega kapitalizma moramo (predvsem od ljudi na vplivnih položajih) zahtevati najvišje etične standarde.

V četrtek je na RTV potekala razprava o delovanju študentskih organizacij. V oddaji je bilo prikazanih vrsto nepravilnost; od razsipavanja s sredstvi do zmedenega nadzornika ŠOS, ki očitno ne razume svoje funkcije. Tudi mi smo pred leti na kup zbrali največje študentske lumparije in že takrat jih ni bilo malo.

Študentske organizacije sebe še vedno razumejo kot osebe zasebnega prava in samovoljno razpolagajo z 11 milijoni evrov javnih sredstev. Večina denarja se potroši za plače funkcionarjev ali zabave. Seveda ne gre računati na to, da se bodo regulirali sami.

To lahko stori vlada. V javnosti je zaokrožil predlog našega sodelavca Martina Kovača, ki bi sredstva ŠOS prerazporedil v štipendije. Ukrep bi sočasno rešil sistemsko korupcijo in omogočil dostojnejše socialne transferje v obliki višjih štipendij. Prav ti študentje so najbolj socialno ogroženi.

Bivših študentskih funkcionarjev na oblasti trenutno ne manjka, a morda se tokrat vendarle postavijo na pravo stran zgodovine ...

Študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo so v javnem pismu opozorili, da jih profesorji izkoriščajo. Ti poleg prakse, ki poteka v okviru učnega procesa, študente v svojih birojih v zameno za izkušnje in reference izrabljajo kot poceni delovno silo. 

Tako delo je le uvod v to, kar diplomante čaka na trgu dela. Zaposlitve so v tej panogi redke - arhitekti običajno delajo preko s.p.-ja ali pa si pridobijo status samozaposlenega v kulturi. Kljub specifikam je poklic arhitekta le eden izmed svobodnih intelektualnih poklicev, ki so v luči tega, da jim delo predstavlja samouresničitev, pripravljeni delati pod ceno, preko določil o delovnem času in brez socialnih pravic. 

Fakulteta za arhitekturo trenutno sprejema dokumenta, ki urejata sodelovanje med profesorji in študenti, pri čemer sindikati opozarjajo na njihovo protipravnost in pozivajo k javni razpravi. Za dolgoročne rešitve, ki ne bodo v korist le nekaj lastnikom birojev, pa bo nujno sodelovanje fakultete, stroke in države. 

Jutri nas čaka že tretji zaporedni teden, ko bomo v Ljubljani protestirali, vendar se bomo, namesto da bi bili veseli aktivnih državljank in državljanov, raje pritoževali nad "še enim brezveznim štrajkom". V soboto ne gre za nič tako velikega kot je poskus zajezitve globalnega segrevanja ali boj proti nekaznovanemu nasilju nad polovico svetovne populacije, gre pa vseeno za direktivo, ki bo pomembno vplivala na naša internetna življenja.

Direktiva EU o avtorskih pravicah je slaba in ni prvič, da pišemo o njej. Od vseh "slovenskih" evropskih poslank in poslancev sta direktivo zaenkrat obsodila samo dva. Od preostalih se eden še vedno trudi širiti neresnice, ki so mu jih servirali lobisti, medtem ko ostali (pametno) politično molčijo.

Da je treba priti na protest, je seveda samoumevno, toda tokrat to ni edino orožje, ki ga imamo na razpolago. Še danes (in potem ponovno naslednji teden) kliči svoje poslanke in poslance ter jim povej, da zanje ne bomo glasovali, če direktive ne zavrnejo.