Woke desnica

Po neuspelem atentatu na Donalda Trumpa je eden največjih anti-woke Twitter profilov zagnal gonjo proti osebam, ki so se na spletu pošalile iz dogodka, in dosegel, da so mnoge od njih izgubile službe. Podobno je storila naša desnica z vodilnim strankarskim trobilom na čelu in na križ zaradi njegove šale poskušala pribiti umetnika Arjana Pregla.

Republikanci so si na kongresu v znak podpore Trumpu na ušesa pripeli bele obliže. Gesto, ki sporoča “vsi smo ta oseba” lahko danes zasledimo vsakič, ko koga na desni zasačijo pri nečednostih. Vsi smo Janez Janša, vsi smo Edvard Kadič, vsi smo Klemen Jaklič, vsi smo žrtev.

Dramatična užaljenost, politična korektnost, kultura kenslanja in performativni izrazi solidarnosti so bili v preteklosti domena radikalnega liberalizma. Danes z njimi brez zadržkov operirajo tudi konzervativci* in libertarci.

Izmišljajo si probleme, zaradi katerih so lahko triggered, in za vsako še tako nepomembno temo ustvarjajo spletne peticije. Pozivajo k bojkotu blagovnih znamk, ki ne delijo njihovih vrednot, in se neizprosno borijo za večjo zastopanost v medijih. Slavijo influencerski aktivizem in svojo propagando pakirajo celo v lastno filmsko produkcijo. Ob protestih nasprotnikov se poslužujejo doxinga, tuji pa jim niso niti posegi v jezik, ko na primer zahtevajo zapisovanje božiča z veliko začetnico. Da bizarnega virtue signallinga v obliki navijaštva za genocid pri glasovanju za letošnjo Evrovizijo ne omenjamo.

Kaj se je zgodilo, da je desnica, ki je svojo kulturno vojno v zadnjem desetletju posvetila kritiziranju t. i. woke ideologije liberalizma, prevzela praktično vse značilnosti in taktike svojega največjega sovražnika?

Je mogoče, da se jim te metode nikoli niso zdele posebej problematične? Da jih ni nikoli skrbelo, kako kultura kenslanja zatira svobodo govora in politična korektnost duši humor? “Ne, dokler deluje v prid naši strani,” je ciničen sentiment, ki na desni prevladuje posebej od lanskega 7. oktobra dalje, ko se je razgalila vsa njena hinavščina in moralna izpraznjenost.

Bistvo je v tem, da našteti prijemi nimajo politične orientacije. So zgolj del prevladujočega diskurza privilegiranega srednjega razreda, ki po nareku algoritmov družbenih omrežij pač najraje reproducira zgražanje, dramo, nastopaštvo in moralno besnenje. Kulturni boj je izza tipkovnic zreduciran na goli tribalizem. Če si z nami, smo zate pripravljeni umreti na vsakem hribu in se pri izbiri sredstev ne ustavljamo. Vrednote in načela se uporabljajo kot igralne karte, ki jih odigramo ob taktično primernih trenutkih.

Woke je prikladen vseobsegajoč izraz za demoniziranje progresivnih kulturnih in identitetnih politik, obenem pa je dovolj izmuzljiv, da niti njegovi največji kritiki ne vedo, kaj naj bi zares pomenil. Arjan Pregl ga je definiral kot sočutje do soljudi, še posebej šibkejših. Če to drži, potem o woke desnici kljub opisani apropriaciji najbrž res še ne moremo govoriti.

* V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.