Kulturne fronte

Bližajo se evropske volitve in naša desnica odpira novo poglavje v kulturni vojni. Tudi v tokratnem predvolilnem obdobju nas čaka obilo manipulacij in laži, skoncentriranih v zdaj za SDS že značilni protimigrantski retoriki, povezani z domnevnim ogrožanjem "krščanskih vrednot”. Letos pa je stranka, kot kaže, svoj repertoar obogatila še z metodami ameriškega anti-woke konservatizma.

S svežim zagonom sovraštva, ki ga na družbenih omrežjih bljuvata podpredsednica podmladka SDS Zala Klopčič in njena kolegica, kandidatka SDS za evropsko poslanko Karin Planinšek, poleg migracij izkoriščajo teme, kot so feminizem, transspolnost in istospolna usmerjenost. Pri tem je značilno, da skušajo v brezno svojega toksičnega diskurza zvleči izobraževalne ustanove in ustvarjalce_ke* medijskih vsebin, nato pa gonjo parazitsko podaljševati, ko so se žrtve primorane javno braniti pred obtožbami. Kaj je bolj učinkovito kot propagandna zgodba, ki traja en dan? Umetno ustvarjen škandal, ki se v več poglavjih vleče tedne.

Taktika za SDS seveda ni popolnoma nova – nenazadnje je pionir tovrstne anti-woke (beri: neofašistične) retorike pri nas ravno njihov poslanec Branko Grims. Za spremembo pa tokrat “moralno” zgražanje ne prihaja iz ust zagrenjenega starega moškega, temveč s strani mladih punc, ki z milimi pogledi učinkovito kanalizirajo strah, ranljivost in gnus. Kaj imajo algoritmi na družbenih omrežjih še raje kot golo jezo? Uganile ste.

Po tem, ko smo bitko za Twitter praktično že izgubile, saj ga je sovražen diskurz popolnoma prevzel, se je fronta ideoloških spopadov premaknila na video vsebine. Če smo se SDS-u pri njihovih TikTok začetkih lahko le kremžljivo smejale, je dve leti kasneje zgodba povsem drugačna, saj njihov podmladek kanal na bolj ali manj prikrite načine uspešno kolonizira. Levica pa se z njimi težko kosa v še eni pomembni areni – na YouTubeu, kjer s posnemanjem trendov in vedno bolj dodelano produkcijo hitro rastejo novi profili.

Tekma za postavljanje agende evropskih volitev je tako v polnem zagonu. Kot ponavadi desnica odgovorov na resnične materialne stiske prebivalstva, kot so zdravstvena in stanovanjska kriza, inflacija ali prekarnost, nima. Pravzaprav jih niti ne rabi, saj so te teme pač preveč dolgočasne za površinsko komuniciranje po nareku družbenih omrežij. Zdi se, da vprašanje ni več, ali bo njihov zimzeleni recept za mobilizacijo množic – hujskanje in strašenje pred drugačnostjo – uspešen. Vprašanje je, kako uspešen?

* V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.