Agrument

Število obolelih in umrlih po svetu za koronavirusom je le del grozljivih statistik v času epidemije – kolateralna škoda bo precej vidna tudi na trgih dela. 

Napovedi predvidevajo, da bo v Evropi najhujše v Grčiji in Španiji, kjer naj bi brezposelnost dosegla slabih 20 %. Obe gospodarstvi, ki sta bili izjemno prizadeti tudi v prejšnji gospodarski krizi, močno slonita na turizmu in imata visok delež začasnih in pogodbenih delavcev. A jug Evrope ni edini, ki je ogrožen. Tako visokega števila brezposelnih vse od 70. let ne pomnijo niti v Združenem kraljestvu, v ZDA je brezposelnost višja kot v času velike depresije, v Indiji pa je število registriranih brezposlenih samo v enem mesecu naraslo iz 7 % na kar 26 %. Nezaposlenost strmo narašča tudi pri nas. Na drugi strani pa so ameriški milijarderji svoje bogastvo v zadnjih dveh mesecih povečali za 15 %.  

Jasno je, da se v pravičnejši svet ne bomo kar zbudili, ampak si bomo morali zanj aktivno prizadevati. Se vidimo v petek na kolesih! 

Še vedno velja: medij je sporočilo. Fake news ali lažne novice se od klasične propagande bolj kot po vsebini ali namenu ločijo po značilnostih, ki jih določa njihov medij – splet. Propagando poganja enosmerna komunikacija, od zgoraj navzdol. Gre za ideološko intepretacijo dogodkov in prikrajanje dejstev. Šolski primer, Goebbelsov medijski stroj, je gradil celoto na podlagi izključevanja iz nje: s širjenjem soražnosti do arbitrarno izbranih skupin prebivalstva.

Lažne novice nimajo tako centraliziranega vira oz. se ne širijo linearno. Propaganda je za nas risala verzijo "resnice", ki je ustrezala nosilcem družbene moči, lažne novice pa so privlačne zato, ker dajejo vtis, da s širjenjem "alternativnih dejstev" tako "resnico" preizprašujejo. A da bi videli, da se dejansko ne zoperstavljajo propagandi, pač pa znanosti, dejstvom in kritični misli, ki so z njo že davno obračunali, je treba pogledati le njihovo najbolj obsceno in do ekstrema prignano pojavnost, t. i. teorije zarote.

13. julija bo minilo sto let od fašističnega požiga Narodnega doma, tedanjega središča Slovencev v Trstu. Fašisti so takrat s sklicevanjem na talionsko pravo zahtevali maščevanje za splitske nerede.

Stoletje po požigu Narodni dom še vedno ni v slovenskih rokah. Skrajna desnica, ki se zgleduje po fašističnih idolih, se na vse pretege trudi, da bi preprečila vračilo stavbe slovenski skupnosti. Z zavajanjem, manipulacijami in izkrivljanjem zgodovine trdijo, da “Narodni dom ni nikoli bil slovenski”. V tržaškem svetu celo grozijo z odhodom iz koalicije, če bo sprejet sklep o vračilu stavbe.

Morda bi lahko novodobni nestrpneži raje prebrali kakšno zgodovinsko knjigo ali pa vsaj zapis na italijanski Wikipediji, ki požig umešča v širši okvir. Zgodovina sobivanja v Furlaniji - Julijski krajini je pestra in kompleksna, kar zelo dobro oriše dokumentarni film Požig. 

Birokratski postopek vrnitve je dolgotrajen in zapleten, a simbolna predaja ključev bo v juliju, kar je vsekakor korak v pravo smer.

Optimisti med nami so se odločili, da razumejo globalno pandemijo kot priložnost. Priložnost, da si okolje opomore, ljudje pa, soočeni z destruktivno močjo “naravnega sveta”, premislimo naš odnos z naravo. 

V resnici so se dogodki razvili drugače. Ukrepi za pomoč gospodarstvu financirajo umazano industrijo, okoljske organizacije pa so bile izgnane iz obnove, da bi vlade zmanjšale "administrativne ovire". 

Povečala se je tudi uporaba plastike za enkratno uporabo. Rokavice, maske, embalaža različnih proizvodov za enkratno uporabo, "čiste" vrečke in še kaj, samo da ostanemo zdravi. Produkti, ki zaradi nizke cene nafte in varnosti zaposlenih, verjetno ne bodo reciklirani. Temu sta hitro sledili politika in industrija: več ameriških zveznih držav je ustavilo ali prestavilo prepoved plastičnih vrečk, proizvajalci plastike pa pritiskajo na Evropsko komisijo, da odloži rok za prenos direktive, ki prepoveduje določene plastične izdelke, v nacionalno zakonodajo. 

Nam grozi korona, mi pa okolju ...

24. marca je Indija odredila karanteno za njenih 1,3 milijarde prebivalcev. Zaradi tega je 470 milijonov delavskih migrantov, ki poganjajo indijsko gospodarstvo, obtičalo na "nikogaršnji zemlji". Brez možnosti zaslužka in prebivališča so se številni v odsotnosti javnega prevoza odpravili na tudi 500 km dolgo pot domov. 

Vlada je delodajalce sicer obvezala, da delavcem izplačajo polne plače in zaščitijo njihove službe ter obljubila stimulus v višini 266 milijard dolarjev. Ne samo, da pomoč ni dosegla najbolj ranljivih – zaradi strahu pred gospodarskim zlomom so zdaj številne zvezne države hkrati uveljavile odredbe za podaljšanje delovnika z 8 na 12 ur in delodajalce oprostile večine zakonskih določb, ki ščititijo delavce. Po tem, ko so jih na vrhu pandemije pustili na cedilu, zdaj želijo vzpostaviti prosti trg in delavce prisiliti k delu. 

A ne gre samo za problem "tretjega sveta" – spomnimo se le srbskih delavcev, ki so marca obtičali v Sloveniji, ker je njihova država zaprla meje.