V Sloveniji je bila epidemija nove koronavirusne bolezni covid-19 prvič razglašena 12. marca 2020 z odredbo takratnega ministra za zdravje Šabedra, preklicana pa 14. maja z odlokom predsednika vlade Janše, s tem da je večina ukrepov veljala še do konca maja. Sledilo je zatišje, tako z vidika ukrepov kot tudi v smislu okužb; poleti nekaj dni zapored nismo odkrili nobene nove, njihovo število pa je ponovno pričelo naraščati že avgusta. Postopno so se ponovno začeli uvajati razni ukrepi, npr. obvezna nošnja mask v zaprtih prostorih, kljub hitremu slabšanju epidemiološke situacije pa je bila epidemija ponovno razglašena šele z 19. oktobrom, in sicer za 30 dni. Vlada je epidemijo nove koronavirusne bolezni nato nenehno podaljševala, včasih za 60, drugič za 30 dni, s 15. junijem 2021 pa so jo po skoraj osmih mesecih le preklicali, čeprav v veljavi še vedno ostajajo mnogi ukrepi, kot sta npr. obvezna uporaba mask v zaprtih prostorih ali t. i. pogoj PCT za udeležbo na prireditvah in vstop v gostinske obrate. In medtem ko se ponovno začenja brezskrbno poletje, stroka (spet) opozarja na pretečo jesen, tokrat zaradi nizke precepljenosti ter grožnje novih, bolj nalezljivih različic virusa.

We know what you did last summer

Čeprav so svetovni in tudi domači strokovnjaki že pred lanskim poletjem naglas opozarjali, da s covidom navkljub patetičnemu preletu vojaških letal nad bolnišnicami nikakor nismo opravili, je vlada že po dobrih dveh mesecih ustavljenega javnega življenja državo v veliki meri odprla, sprostila ukrepe ter slavila zmago nad boleznijo. A to, kar so takrat prodajali kot dokončano zgodbo, je z današnje perspektive videti kot dokaj nežen prvi val.

Med poletjem tako na počitnicah niso bili le šolarji in njihovi možgani, pač pa očitno tudi odločevalci. Poleti so se različni javni sistemi po najboljših močeh pripravljali na jesen, a kako bo njihov vsakdan dejansko videti, so izvedeli tik pred implementacijo spet novega ukrepa ali strategije. V šolah so tako npr. šele konec avgusta izvedeli, da jih ne odpirajo po nobenem od načrtov, za katere so se pripravljali med poletjem, pač pa je za dober mesec obveljal spet nov scenarij, s ponovno razglasitvijo epidemije sredi oktobra pa so šole za rekordno dolgo – zaprli.

Nič bolje se ni godilo bolnišnicam; šele novembra so npr. v UKC Ljubljana odprli nove prostore, namenjene bolnikom s covidom, ki so jih dokončali po hitrem postopku. Tedanji generalni direktor UKC, danes pa zdravstveni minister Poklukar, je navdušeno tvital o mavrici, vlada se je v zanosu trepljala po ramenih, predsednik vlade Janša, ki sebe rad slika kot operativnega garača, pa tudi ni zamudil priložnosti, da k zgodbi pristavi svoj zaslugarski lonček. Vprašanja, zakaj novega oddelka niso v miru dokončali tekom poletja, ko dodatnega pritiska na bolnišnice in drugo strokovno osebje praktično ni bilo, so ostala neodgovorjena. Če bi gradili prej, bi imeli gradbeniki več časa, da delo dokončajo v človeka vrednih delavskih pogojih, namesto v obsedenem stanju, kar bi najverjetneje prineslo večjo kakovost in natančnost pri gradnji, gotovo pa bi bolje vplivalo na materiale, ki bi se lahko ustrezno posušili.

Epidemija, drugič

Drugi val nas je tako ujel popolnoma nepripravljene, vlada in njeni predstavniki pa so, namesto da bi prevzeli svojo odgovornost za nastalo situacijo, za okužbe krivili naključne družbene skupine: od mladih, ki so jih demonizirali konec poletja, do protivladnih protestnikov, ki jim žugajo še danes. A okužbe so se dokazano širile drugod; v prvem valu npr. v DSO-jih, kjer je covid lansko leto pokončal vsakega desetega oskrbovanca, situacijo pa so v času, ko je bilo okužb v primerjavi z drugim valom še vedno relativno malo, “reševali” s t. i. seznami smrti, na podlagi katerih so stanovalcem vnaprej odrekali bolnišnično oskrbo. Podatke o virih okužb lahko od sredine novembra najdemo tudi na Covid-19 sledilniku in nedvoumno kažejo, da prednjačijo okužbe na delovnih mestih, v skupnem gospodinjstvu ter (do cepljenja) v DSO-jih. Pomembno število okužb se je zgodilo tudi na zasebnih druženjih, medtem ko so recimo tako zelo demonizirani organizirani dogodki, športne aktivnosti, šole ipd. prispevali manjši del okužb.

O covidu se je od lanske jeseni naprej spet veliko govorilo, največ seveda v zdravstvenem, pa tudi v gospodarskem, političnem in drugih kontekstih. Virus je tako ali drugače prizadel vse: marsikdo je izgubil svojca ali se s težjim potekom bolezni srečal sam, veliko oseb je ostalo brez zaposlitve in dohodkov, izpostavljene so bile dodatnemu stresu in psihičnemu nasilju. Starši so postali učiteljice, stari starši varuhi, študentje so stopili pomemben korak nazaj v svojem življenjskem poteku. Mnoga že tako majhna stanovanja so postala premajhna, jasno pa se je zarisala tudi razredna ločnica. Boleče očitno je postalo, kdo biva udobno in prostorno, ima dostop do svežega zraka na domači terasi ali vrtu, v miru dela od doma in ima dovolj denarja, da otrokom omogoča karseda kakovostno šolanje od doma, z dovolj dobrimi računalniki in v lastnih sobah, ter kdo biva v blokovskem naselju, se popoldne gnete na majhnih skupnih zelenih površinah in krši ukrepe, ker poseda na prepovedanih gugalnicah, otroci pa šolo spremljajo bolj tako, saj jih v tovarni zaposleni starši z delovnega mesta pač ne morejo nadzorovati.

Covid je na novo osvetlil tudi vprašanje s spolom povezane neenakosti: emocionalno, skrbstveno in negovalno delo ter učna pomoč otrokom so vrste dela, ki jih v večji meri opravljajo ženske. V zdravstvu je več žensk, v trgovinah dela več žensk, v vrtcih in šolah (z izjemo visokega šolstva) prav tako. Vsem tem delavkam so se delovni pogoji med epidemijo poslabšali zaradi povečanega obsega dela in specifičnih zahtev, povezanih s preprečevanjem širjenja okužb, večini teh delavk pa se je povečal tudi obseg “domačega dela”. Njihovi dohodki, statistično nižji od dohodkov moških, se niso ustrezno prilagodili novim okoliščinam, prej nasprotno: povečalo se je število nezakonitih odpuščanj, dogajalo se je izigravanje državne pomoči, najslabše plačane delavke, npr. trgovke ali čistilke, pa kljub vsakodnevni izpostavljenosti virusu niso bile niti uvrščene na prednostne sezname za cepljenje – za razliko od npr. univerzitetnih profesorjev, ki pa – cepljenih – skoraj do konca študijskega leta niso spustili v predavalnice.

Na drugi strani prepada so med odločevalci prevladovali in še prevladujejo moški: prejšnja zdravstvena ministra sta bila Šabeder in Gantar, sedanji je Poklukar, razrešili so direktorico NIJZ Pirnat in imenovali najprej vršilca dolžnosti Eržena, nato pa direktorja Kreka, stari direktor največje bolnišnice pri nas je bil Poklukar, zdaj UKC Ljubljana vodi Golobič. Opazni akterji so bili vsaj še nekdanji vladni govorec, zdaj koordinator cepljenja Kacin, pa obrambni minister Tonin ter gospodarski minister Počivalšek s svojo četico nadobudnih podjetnikov. Medtem strokovno skupino za covid in zdravniško zbornico ves čas vodijo ženske: strokovno skupino je prevzela Logar, potem ko je Beović na mestu vodje zdravniške zbornice nadomestila Čebašek-Travnik.

Vlada se dokazano bolj kot na mnenja stroke odziva na želje oz. kar zahteve gospodarstva in kapitala, kar, brano skozi prizmo spola, pomeni, da se pomembne stvari zmenijo moški, ženske pa, četudi na vidnih funkcijah, lahko kaj pripomnijo, njihova mnenja pa v nobenem primeru niso ključna ali zavezujoča.

Odmevi pred drugim valom

Mi smo na spol in epidemijo pogledali skozi oddajo Odmevi, natančneje, skozi vse edicije te oddaje, predvajane na RTV v času od začetka epidemije 12. 3. 2020 do vključno 4. 8. 2020, ko je bilo dnevno število potrjenih primerov, ljudi v bolnišnici in umrlih še vedno relativno nizko, se je pa že glasno napovedoval 2. val, ki je potem silovito udaril septembra oz. oktobra lani.

Rezultati naše analize iz metodoloških razlogov niso posplošljivi in opazovano tematiko naslavljajo le v okviru analiziranih oddaj: četudi tej tezi pritrjujejo, na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da je slovenski medijski prostor seksističen. Mogoče pa je reči, da je bil v 99 analiziranih oddajah seksizem prisoten, včasih na pričakovane, drugič spet pa na bolj perfidne načine.

Podatke, ki so jih zbrale študentke Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, in sicer v okviru obvezne prakse, ki so jo opravljale na našem inštitutu, smo torej vzeli kot zaključeno celoto, ne pa kot poskus reprezentativnega vzorca. Kako natančno smo k materiji pristopili v metodološkem smislu, si lahko ogledate v navodilih za zbiranje podatkov, na podlagi katerih so bili pridobljeni. Čeprav so bili vsi podatki dvakrat, nekateri celo trikrat preverjeni, dopuščamo možnost napak pri vnašanju in se zanje opravičujemo.

Pogledali smo, kaj nam podatki govorijo o celotnem opazovanem obdobju, pa tudi, če se v Odmevih vidijo kakšne razlike med časom, ko je bila razglašena epidemija, in tistim, ko je bila ta preklicana tudi v smislu veljave odlokov (po 31. 5. 2020). Za vsako oddajo smo zbrali podatke o spolu voditeljev, avtorjev samostojnih prispevkov, gostov ter oseb, ki so bile v prispevkih omenjene. Zanimalo nas je, kateri spol je večkrat izpostavljen v napovedniku oddaje, kakšnega spola so bili gostje v studiu oz. na spletu ter o katerih temah (ekonomija, politika, zdravje, kultura, šport, okolje, drugo) so govorili in v kakšni vlogi (strokovnjak, analitik/komentator, priča, nosilec funkcije, drugo) so bili v oddajo povabljeni, pa tudi, kako dolgo je pogovor trajal, kolikokrat je voditelj ali voditeljica prekinil/-a gosta oz. gostjo in koliko vprašanj jim je zastavil/-a. Pri analizi samostojnih prispevkov in dopisniških javljanj smo zabeležili spol novinarjev in dopisnikov, spol omenjenih ali intervjuvanih oseb, pri prispevkih tudi njihovo temo (ekonomija, politika, zdravje, kultura, šport, okolje, drugo).

Povzetek rezultatov

V 99 analiziranih oddajah je bila v 63 primerih voditeljica ženskega spola, 36-krat pa je bil voditelj moški. Prav tako je bilo več avtoric kot avtorjev samostojnih prispevkov; slednjih je bilo skupaj 413 oziroma povprečno približno 4,2 na posamezno oddajo, od tega so jih 272 (oziroma povprečno približno 2,7 na posamezno oddajo) pripravile novinarke, 141 (oziroma povprečno približno 1,4 na posamezno oddajo) pa novinarji.

Če kot novinarke in voditeljice oddaje Odmevi vsaj v analiziranem obdobju prednjačijo ženske, pa to nikakor ne velja za vsebino analiziranih oddaj, ki se bistveno bolj osredinja na moške. To lahko vidimo že s pregledom omemb moških in žensk v napovednikih oddaj.

V 99 analiziranih oddajah je bilo omenjenih 336 oseb oziroma približno 3,4 osebe na posamezen napovednik, od tega skupaj 267 moških in 69 žensk oziroma približno 2,7 v napovedniku omenjenih moških in približno 0,7 žensk na oddajo.

Spol v napovedniku Odmevov

Diskrepanca med v napovedniku omenjenimi ženskami in moškimi je še večja kot diskrepanca med številom povabljenih gostij in gostov v Odmevih: v posamezni oddaji je približno enako povprečno število omemb žensk v napovedniku in povprečno število gostij (0,7), medtem ko je povprečno število omenjenih moških (2,7) v napovedniku oddaje opazno večje kot povprečno število moških gostov (2,3) v oddaji. Skratka, že tako je bilo v analiziranih 99 oddaj povabljenih precej manj žensk kot moških, napovednik oddaje pa je to razliko še dodatno povečal v prid moških. Ženske so se torej znašle v položaju, ki jih dvojno diskriminira: ko so bile že povabljene v Odmeve kot gostje, je bilo manj verjetno kot pri moških, da bo njihov nastop izpostavljen v napovedniku oddaje.

Spol gostov v studiu in omenjene osebe v napovedniku oddaje

V analiziranih 99 oddajah Odmevi so bili skupaj 302 gosti v studiu ali po spletu oziroma povprečno približno trije na posamezno oddajo. V studio je skupaj prišlo 166 gostov, po spletu pa se jih je javilo 136, v zvezi s tem pa pomembnih razlik glede na spol nismo opazili. Je pa očitna razlika v številu moških in žensk med povabljenimi: povabljena je bila namreč povprečno bistveno manj kot ena ženska gostja na oddajo, hkrati pa več kot dva moška (približno 0,7 in 2,3). Od 302 gostov v 99 oddajah je bilo skupaj 70 žensk in 232 moških.

Gostje in gosti v Odmevih

Kadar so bile voditeljice ženske, je bilo v analiziranih Odmevih 42 gostij in 144 gostov, ko pa so oddajo vodili moški, je gostovalo 28 žensk in 88 moških. To pomeni, da so se voditeljice pogovarjale z malce manjšim deležem žensk kot voditelji, vendar je razlika v deležu majhna, tako rekoč zanemarljiva.

Opazili smo tudi, da so v analiziranih 99 oddajah tako voditeljice kot voditelji Odmevov rajši kot goste prekinjali gostje, na splošno pa so tako goste kot tudi gostje večkrat prekinile voditeljice kot voditelji. Na prvi pogled se zdi, da gre za protisloven rezultat: s prekinjanjem se večje nespoštovanje izkazuje gostjam kot gostom, hkrati pa več tega nespoštovanja izkazujejo voditeljice kot voditelji. Možnih interpretacij tega rezultata je več, brez vsebinske analize pogovorov, ki je mi nismo opravili, pa nobena ne more obveljati. Obstaja pa možnost, da, prav tako kot so voditelji in voditeljice Odmevov izkazali manjše spoštovanje gostjam, saj so jih pogosteje prekinili kot goste, so tudi gosti in gostje izkazali manjše spoštovanje voditeljicam kot voditeljem. Morda so na njihova vprašanja (mimogrede, pomembnih razlik glede na spol v tem, koliko vprašanj so voditelji in voditeljice zastavili posameznim gostom in gostjam, ni bilo) odgovarjali manj naravnost in disciplinirano kot na vprašanja voditeljev in so jih bile zato voditeljice prisiljene večkrat prekiniti. Ker pa gre, ko govorimo o voditeljih in voditeljicah Odmevov, za tako majhno število različnih oseb, podatke morda lahko pojasni že razlika v osebnem slogu voditeljic in voditeljev oddaje.

Špekulacije na stran, v analiziranih 99 oddajah je voditelj Odmevov posameznega gosta povprečno prekinil 0,4-krat, gostjo pa 0,6-krat na pogovor, voditeljica pa je gosta povprečno prekinila 0,7-krat in gostjo 0,8-krat na pogovor.

Prekinjanje gostov oddaje glede na spol

Če podatke razdelimo na dva dela, kjer prvi del zajema oddaje od 12. 3., ko se je začela epidemija, do 31. 5., ko se je začel uporabljati odlok o njenem koncu, dobimo zanimiv vpogled v vsebinski fokus analiziranih Odmevov. Podatki za prvi del oddaj (med epidemijo) kažejo, da so bile te vsebinsko polnejše; povprečno so imele 3 goste in 4 prispevke, z začetkom junija pa se je povprečno število gostov v posamezni oddaji zmanjšalo na 2, prispevkov pa na 3. Resda je bilo med epidemijo več minut namenjenih zdravju kot po njej (17014 sekund pogovorov o zdravju med epidemijo in 13026 sekund po njej), vendar pa je zdravje kot osrednja tema pogovorov z gosti stopilo na prvo mesto šele po zaključku epidemije. Med epidemijo je bila namreč najpogostejša tema pogovorov z gosti – ekonomija, na drugem mestu je bilo zdravje, sledile so nerazvrščene teme (“drugo”), nato pa še politika. Kultura, okolje in šport so bile (v tem vrstnem redu) na repu lestvice pogostosti. Z junijem, ko so prenehali veljati mnogi ukrepi in je odlok o koncu epidemije tudi de facto stopil v veljavo, pa je v pogovorih z gosti na prvo mesto tem po pogostosti paradoksalno stopilo zdravje, na drugo mesto se je zavihtela politika, sledila je ekonomija, še vedno je bil najmanj pomemben šport, okolje pa je “prehitelo” kulturo.

Teme pogovorov z gosti Odmevov med in po epidemiji

V samostojnih prispevkih analiziranih oddaj pa je med epidemijo kot osrednja tema vendarle izstopalo zdravje, vendar mu je tesno sledila ekonomija, na tretjem mestu je bila politika. Kultura, okolje in šport so bile po pogostosti obravnave v tem vrstnem redu pri repu lestvice. Z junijem je v samostojnih prispevkih v ospredje stopila politika, sledilo je zdravje, na tretje mesto je skočila kultura, pa tudi okolje je po pogostosti obravnave prehitelo ekonomijo. Šport je ostal na dnu.

Teme samostojnih novinarskih prispevkov v Odmevih med in po epidemiji

Če je bilo torej tako med kot po epidemiji v Odmevih največ minut pogovorov namenjenih temi zdravja, pa se je o ekonomiji v drugem obdobju analiziranih podatkov govorilo bistveno manj kot prej: v času trajanja epidemije 13776 sekund, po njej pa “le” 5413. Tehtnica se je prevesila na stran politike, o kateri so v času trajanja epidemije gostje v Odmevih govorili 9684 sekund, od začetka junija pa do 4. 8. pa kar 12493 sekund.

Trajanje pogovorov o izbranih temah z gosti Odmevov med in po epidemiji (v sekundah)

Ob pregledu pogostosti naslavljanja določenih tem z gosti nas je zanimala tudi vloga spola. Sešteli smo vse sekunde za vsako temo glede na spol gosta in rezultat delili s številom vseh gostov tega spola. To nam je za vsako temo dalo povprečno število sekund na gosta. Po tej metodologiji so v analiziranih Odmevih o zdravju povprečno več govorile ženske, o ekonomiji in politiki pa moški. Zlasti pri političnih temah je razlika v prid moških sogovornikov posebej izrazita. Na gosta moškega spola je bilo več govora o okolju, na gostjo ženskega spola pa o kulturi. Kultura je tudi edina od tem, o katerih so več govorile ženske tudi v absolutnih številkah. Tudi tukaj se kaže, da ženske prevladujejo pri “sekundarnih” temah, moški pa več govorijo o temah, ki veljajo za bolj odločilne in pragmatično pomembnejše. Pri tem morda izstopa okolje, ki z vidika prevladujočih družbenih struktur gotovo ni tema, ki bi bila po pomembnosti ekvivalentna ekonomiji ali politiki, vendar pa lahko sklepamo, da je v naboru bolj marginaliziranih tem v zadnjih letih izrazito stopila v ospredje.

Torej

Analiza 99 oddaj Odmevi v izbranem časovnem obdobju je bila zgolj empirična in kot taka predstavlja ozko okno v medijsko dogajanje v času izrednih razmer in njihovega navideznega konca. Na podlagi zbranih podatkov ne moremo delati splošnih zaključkov o Odmevih, še manj pa o medijski krajini. Prav tako izbranih 99 oddaj nismo vsebinsko analizirali, da bi lahko govorili o vsebinskih vidikih poročanja o določenih temah ali prepričljivo interpretirali nekatere razlike in diskrepance, ki so se v podatkih pojavili. Vseeno pa so kljub velikim omejitvam zbrani podatki potrdili intuitiven občutek, da so tudi pri nas ženske v medijih kot gostje oz. osrednja tema novic podreprezentirane, da imajo na voljo manj prostora in časa, da pa se feminizira novinarsko delo, najbrž nenaključno vzporedno s tem, da tradicionalni mediji izgubljajo na veljavi in zaupanju. Podatki so potrdili tudi neprijeten občutek, da smo v najhujši zdravstveni krizi v ospredje postavljali ekonomske vidike, ki so po ponovnem odprtju države precej izgubili na minutaži, v obdobju virusnega zatišja pa smo se spet bolj osredotočali tudi na politične teme. Podatkov nismo opazovali v luči mejnika nastopa Janševe vladne koalicije, ki je bila izvoljena 13. marca lani. Spremembe, ki jih v medijski prostor vnaša aktualna vlada, so bolj očitno opazne zlasti v medijih, ki so lastniško in interesno povezani s stranko SDS, ter tudi v tem, kako vlada išče načine, da slednje finančno podpira, še posebej na račun neodvisnih medijev, kot sta na primer Radio Študent ali Pod črto, in Slovenske tiskovne agencije.

Vpliv janšizma na medijski prostor in kulturo dialoga je daljnosežen in nevaren, ker relativizira sovražnost, toksična sporočila predstavlja kot svobodo izražanja, svoje kritike osebno diskreditira in napada, preko javnih institucij cenzurira vse, kar se mu zdi protirežimsko, in celo ovaja oz. poskuša doseči prepoved delovanja svojih političnih nasprotnikov. Janšizem se iz Twitterja preliva povsod, tudi v Odmeve. Bodisi ko se vladni funkcionarji obnašajo ošabno, nedostojno in nesramno bodisi ko se mu vedno bolj očitno udinja kakšna naklonjena voditeljica. Tega vpliva se seveda ne da izmeriti, sploh pa ne s štopanjem trajanja prispevkov in štetja moških in žensk v oddaji. Se pa da z gotovostjo zatrditi, da za izboljšanje odkritih nesorazmerij v reprezentaciji žensk in moških v Odmevih ali na splošno v medijskem prostoru, janšizem ne bo storil ničesar. Prej nasprotno; naš mali orbán nima nobenih težav s podpiranjem najbolj srednjeveških politik, pogosto usmerjenih v spolne in seksualne manjšine, ki žensko reducirajo na potencial materinstva, v spregi s kapitalizmom pa ji poleg skrbstvenega dela v imenu emancipacije brez slabe vesti naložijo še dolžnost kakšne ne preveč ambiciozne kariere.