Agrument

Glasba je ena od komponent vsake kulture, ki pri odjemalcih vzbudi ali ojača čustveni odziv. Tudi glasba z nacionalističnim sporočilom je tako sredstvo družbenega samoizražanja, ki tovrstnim občutjem da potrditev in zagon. Nevarna posledica udeležbe na domoljubnih koncertih je zato krepitev občutka povezanosti znotraj desno usmerjenih skupin. Koncert tako vendarle ni samo koncert, zanimanje za nastop Thompsona pa je morda dober pokazatelj stanja kulture pri nas.

Da prikrije zametke lastne primitivnosti, razvoj civilizacije zmeraj temelji na izkušnji. Skozi stoletja adaptacij se je instinkt izgubil pod konformističnimi praksami relaksacije, človek pa se je naučil, da se je vprašanjem, ki bi lahko omajala ustaljen ritual vsakdanjika, najbolje – ogniti.

Ideja o upočasnjevanju staranja je človekova primarna, neomejena fantazija in hkrati javna ter interna večna debata, ki dandanes dobiva nove razsežnosti. Podprti s Fermijevim paradoksom lahko gradimo utvare o lastni pomembnosti v obstoju, a v praksi to pomembnost pogojujemo le z vrednostjo, slednjo pa zmeraj narekuje finančni interes. Dokler se moč meri v papirju, bo demokracija le ideja, podvržena manipulaciji mnenj.

V svetu, kjer je smrt opcijska, pa je hkrati tudi optimalna. Z redefinicijo končnosti namreč postanemo kot Bristleconski bor – brezčasni in nezainteresirani. Vse težnje po brezglavem sledenju tradiciji so tako kontradiktorne človeku kot takemu, saj obstaja le en mehanizem, ki vodi naprej: radovednost.

Pop psihologija in new age spiritualizem nas pogosto nagovarjata, naj prebudimo otroka v sebi, ga spoštujemo in negujemo. Gre za pozive k večji avtentičnosti, za čaščenje naivnosti in zaupljivosti, užitek v igri, skratka, za odrekanje odgovornosti, nepopustljivost glede zasledovanja lastne želje in zahtevo po njeni takojšnji zadovoljitvi.

Imperativ skrbi za "notranjega otroka" ni vrnitev k nekemu umišljenemu izvirnemu nepokvarjenemu stanju naše notranjosti, pač pa le simptom potrošne kulture, utemeljene na permisivni vzgoji, spodbujanju individualizma in odrekanju skupnostnim načelom družbene organizacije. Hkrati ekonomske okoliščine mlade silijo v podaljševanje odvisnosti od staršev in zavirajo osamosvojitev, tako da sodobnim generacijam otroka v sebi niti ni treba prebujati, saj ga nikoli niso zares dali spat.

Že Freud je vedel, da bi otrok, če bi imel moč in oblast, uničil svet. Da bi svet rešili in ga predrugačili po meri šibkih in zapostavljenih, bo pač treba le - odrasti.

Svet ne ve kaj dosti o tem, da so mjanmarski Rohingya muslimani žrtve etničnega čiščenja. Na območju nekdanje Burme živijo že generacije, a jim vlada noče priznati državljanstva. Kar 120 000 jih je bilo preseljenih v taborišča, kjer so lakota, obup in bolezni del vsakodnevnega besednjaka. Marginalna etnična skupina je poleg nečloveških razmer in manka papirjev, ki spominja na domačo številko 25 671, žrtev konstantnega, ne boste verjeli, budističnega nasilja.

Šefica države, Nobelova nagrajenka za mir in borka za svobodo, Aung San Suu Kyi, se za muslimansko manjšino ne zmeni in jim v medijskem prostoru ne namenja pozornosti. A glede na to, da ima tudi sama izkušnjo čakanja na pravico, saj je bila v zaporu 15 let, bi se lahko podvizala in jo čimprej zagotovila še drugim. Prebivalstvo je namreč razočarano tudi nad njenimi ostalimi (ne)dejanji. Spregovorila je že tudi o svojem morebitnem odstopu - če v praksi ne (z)more uresničevati svojih obljub in prepričanj, bi to morda res bilo še najbolj pošteno.

Rado se poudarja, da se filozofija začne z rado-vednostjo. Precizirajmo: filozofija je resda stvar radovenosti, toda radovednosti iz nevednosti. Morda bi kdo ugovarjal: če se radovednost izrazi v dvomu, ki si zmore podvreči vse, kaj nam potem še preostane? Mar ne žene celotne predstave mišljenje? 

Seveda, toda samo toliko, kolikor mišljenje lahko dvomi v vse – razen samo vase – in da se potemtakem namesto tega, da bi se dotaknilo kakršne koli zunanjosti kot svojega predmeta, v resnici dotika samega sebe, kakor v (samo)objemu. Kljub intimi, v katero se objame mišljenje, je jasno, da nič ni spoznano za to, kar je, ne da bi zraven mislili na tisto, kar ni. V tem razkoraku lahko naletimo na najrodovitnejša tla, kjer lahko filozofi vzgajajo nove svetove. In prav tukaj se potemtakem zarisuje filozofija prihodnosti, ki deluje z glavo, misli z nogami in razsoja z rokami, tako da lahko uživa v vseh vrzelih med bitjo in ničem.