Agrument

Da – biološki in družbeni, sex in gender. 

Prisotnost Y na zadnjem kromosomskem paru naj bi naredila moškega, njegova odsotnost pa žensko. A kaj, ko se gonade in anatomija ne skladajo zmeraj s kromosomsko sliko, pa tudi ta je pogosto veliko kompleksnejša.

Interseksualne osebe predstavljajo pribl. 1 % populacije. Ob rojstvu jim kar določijo moški, še pogosteje pa ženski spol. Ti primeri nazorno kažejo, da celo naše razumevanje biološkega spola ne sledi naravi, ampak pričakovanjem kulture.

Veda o živem, biologija, je kulturna interpretacija narave, ne pa narava sama. Znanstvena dejstva se z razvojem spreminjajo: včasih so biologi poznali 2, danes pa 6 različic zadnjega kromosomskega para. 

Družba – in ne narava – od nas zahteva, da živimo eno od dveh pravno priznanih možnosti, čeprav smo v smislu biološkega spola vedno nekje na spektru. Slej ko prej bomo morali prisluhniti znanosti, ki z razvojem genetike, reproduktivne medicine in drugih ved presega binarno logiko.

Bedak razbije okno Pritličja. Nasilneži napadejo osebo z mavrično zastavo. Slovenska "demokratska" mladina v zameno za RT razvije neumen transparent. Lončke hitijo pristavljati grimsi, turki, jerovški in primci, strankarska oznanila štejejo denar LGBTQ+ civilnodružbenih in NVO organizacij, organizatorke_ji parade pa udeleženke_ce posvarijo, naj raje skrijejo mavrične pripomočke. V Avstriji policija prepreči teroristični napad.

Politiki delajo selfije, predsednica države pa objame kraljico preobleke in sproži obtožbe o razkroju vrednot – čeprav je prva, ki se s tega mesta postavi za enakost. Parada ponosa gentrificirano in turistificirano Ljubljano za hip le zabriše iz dolgočasnega potrošniškega ritma. Namigne, da substance življenja ne gre iskati v (mavričnih) trendih na družbenih omrežjih.

Življenje je najbolj živo na robovih, kjer uporno pulzira v noč. Grožnja življenju pa niso barvite podobe na prajdu, ampak vsakodnevna parada vulgarnosti kapitalizma!

Anže Logar je prejšnji teden tudi uradno ustanovil Platformo sodelovanja. Po Ruparjevem Inštitutu 1. oktober gre za že drugo parastrankarsko iniciativo, ki je nedavno vzklila na slovenski desnici. Logar je namreč še vedno drugi človek stranke SDS, tja pa vodijo tudi vse povezave Ruparjevega društva.

Tako kot je Janševa stranka svoja trobila zamaskirala v neodvisne lokalne medije, svoje satelite zdaj predstavlja kot "avtonomno civilno družbo". Zdi se, da je končni načrt obe gibanji preleviti v stranki, ju predstaviti kot sredinski in na naslednjih volitvah SDS-u pomagati do zmage.

A to ni edina nevarnost. Z nenehnim ponavljanjem, da so Logarjeve in Ruparjeve ideje sredinske, se proti desni pomika celoten politični diskurz, skrajno desna stališča pa v javnosti postajajo bolj sprejemljiva. Čeprav pri tem sodelujejo tudi liberalni politiki in mediji, se ne pustite prepričati – Logar in Rupar sta podaljška Janeza Janše, njuna "sredinskost" pa le krinka za sodelovanje z nazadnjaško politiko.

Kot univerzalne človekove pravice še zdaleč niso univerzalne, tudi ni splošna Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR). Njena implementacija je v veliki meri odvisna od tega, koliko denarja in človeških virov evropske države namenijo njenemu uveljavljanju.

Na papirju imamo Evropejke_ci tako v fizičnem svetu kot tudi na spletu pogosto več pravic od drugih ljudi. Poleg tistih pravic, ki naj bi nam bile neodtujljive že v analogni resničnosti, nas na spletu varujejo še nekatere druge, kot so npr. pravica biti pozabljen_a (oz. njen približek v GDPR) ali pa pravica do internetne nevtralnosti.

Te pravice so na udaru tehnoloških gigantov, ki na nas gledajo kot na kokoši nesnice na podatkovnih farmah, zato se ne gre zanašati na to, da jih bodo varovale uredbe – zanje se moramo boriti. Pri tem pa ne smemo pozabiti na digitalni razkorak, ki iz debate izključuje mnoge skupine – ali pa kar celine –, saj se njihove pravice na spletu in svetu končajo pri najbolj temeljnih vprašanjih.

V Evropskem parlamentu potekajo pogajanja o aktu o umetni inteligenci, ki bo določal nekatera pravila rabe najnovejših tehnoloških igrač. Urejal bo mnoge prakse, med pomembnejše pa sodi omejevanje rabe sistemov za biometrično identifikacijo na daljavo, tudi tehnologij za prepoznavanje obrazov.

Ob vse večji količini arhivskih posnetkov javnih in zasebnih prostorov (trgov, ulic, nakupovalnih središč itd.) je razumljivo, da želi policija te sisteme uporabljati pri svojem delu. Nismo ludisti – verjamemo, da tehnologija lahko izboljša kakovost dela in življenja. A opozarjamo, da so sistemi za prepoznavanje obrazov izjemno krhki in pogosto ne delujejo, kot bi morali.

Priča smo mnogim primerom, ko je zaradi njih nedolžne ljudi doletela kazen. Celo za tako trivialne zadeve, kot je (ne)obisk nogometne tekme. Zato bolj kot kadar koli potrebujemo močno zakonodajo, ki prepoveduje vse oblike neposrednega in retrospektivnega biometričnega množičnega nadzora v naših skupnostih in na mejah EU.