Agrument

Pretekli teden je večinsko konzervativen odbor britanskih poslancev objavil poročilo o razlogih za šolske neuspehe belih učencev delavskega razreda. Odbor je zaključil, da za neuspehe ni kriva revščina, temveč zanemarjanje s strani šolskega sistema. In razlog? Osredotočanje na manjšinjske učence! V poročilu je celo posebej izpostavljen koncept beli privilegij kot eden izmed glavnih povodov za sistemsko zanemarjanje belih ranljivih skupnosti. Poslanci so šli celo tako daleč, da so šole obtožili kršenja zakonov.

Vladajoči s prsti veselo kažejo na manjšinske učence, ki naj bi belim sošolcem jemali šolska kosila, medtem ko sami že desetletja na veliko režejo proračun za šolstvo. Če bi priznali, da je za težave kriva revščina, razlog za neuspeh ne bi bile več rasne, temveč razredne razlike. Takšna ugotovitev pa bi kaj hitro imela potencial povezati različne deprivilegirane družbene skupine proti vladajoči eliti in sistemu, zaradi katerih vsi ostali trpimo.

Deli in vladaj, dokler ti uspeva.

Antična pojma izegorija in parezija marsikdo bere kot sinonima svobode govora. A sveta preproščina nas ne pripelje daleč. Izegorija je pravica enakopravnih državljanov, da izražajo mnenja, parezija pa pravica govorca, da reče kar koli – komur koli. Razlika med pojmoma ustreza razliki med sodobnima pogledoma: eni ugotavljajo, da govor ni nedolžen in ga je treba omejiti, drugi pa vztrajajo, da je vsaka omejitev nedopusten poseg v pravice posameznika. 

Govoriti sovražno o marginaliziranih skupinah in se sklicevati na svobodo govora je nedostojno. Cilj takega govora je skregan s pravico, s katero se njegov nosilec trka po prsih: sovražnost utiša preganjane in jim vzame – svobodo govora!

Hrbtna stran pravice je dolžnost; dolžnost svobodnih govorcev, da prepoznamo trenutek, ko izza puhlice o svobodi zagrozi sovraštvo, in na to glasno opozorimo. Če bomo ob tem nesramni, si zaslužimo, da nas okrega mama, pravica do svobode izražanja pa je na naši strani. A o tem v naslednji nedeljski pridigi.

Prepričanje, da je binarnost spolov naravni red stvari, je del vrednotnega sistema, s katerim patriarhalna družba ohranja status quo. Izhajajoča iz starejših tradicij, a zacementirana v kolonializmu in kapitalizmu, pa dihotomija ženska – moški ne le, da poveličuje biološko reprodukcijo, pač pa predvsem omogoča kulturno dodeljevanje osebnostnih lastnosti glede na spol. Ženska naj bi bila "po naravi" materinska, nežna, šibka, to pa služi kot antipod “moškim” lastnostim in upravičuje njihovo premoč.

Obenem poenostavljanje spolnih opozicij ne pušča prostora za medosebne razlike in kompleksnosti ter omogoča diskriminacijo ali celo izbris identitet in spolov. Še več, naturalizacija binarnih opozicij je temelj heteronormativnosti, sistema, ki heteroseksualnost in z njo povezane vrednote in norme, npr. monogamijo, prikazuje kot edine logične, zveličavne in – naravne. Prav heteronormativnost je morda tudi ključni razlog, da mlade ženske* (in moške*) v sistem podjarmljajo celo ženske* same.

Te dni so organizatorji referenduma za pitno vodo organizirali več novinarskih konferenc, ki se jih ni udeležil niti en novinar ali novinarka; recimo v Celju, Domžalah in Beli krajini. Nekateri mediji pozive ignorirajo, drugi pa se skrivajo za domnevno “objektivnostjo poročanja” – ker vlada in ostali podporniki zakona ne predstavljajo svojih argumentov, ne morejo poročati “uravnoteženo”. 

Tako delovanje ne preseneča. Poleg časopisov, portalov in televizij medijsko mrežo SDS tvori tudi več kot 20 lokalnih spletnih portalov, ki pod pretvezo novinarstva širijo desničarsko propagando. Hkrati smo v zadnjem letu priča izčrpavanju neodvisnih lokalnih medijev – od političnega razdeljevanja javnih sredstev do potez, ki bi izrazito oslabile lokalne medije, kot so npr. poskusi ukinitve STA. 

Prazne novinarske konference niso naključje. Vladi je v interesu, da se o referendumu ne govori. 11. 7. se ne bomo pokazalo le, ali nas je več proti kot za, temveč predvsem, ali nas je dovolj. Glasuj tudi ti!

V Društvu za nenasilno komunikacijo so med epidemijo zaznali povečanje nasilja v družinah, pri katerem so najpogostejše žrtve matere z otroki. Prav slednjim smo s (pre)dolgim zaprtjem šol prekinili dostop do varnih območij, učiteljem pa onemogočili zaznavanje in možnost ukrepanja ob pojavu zlorab. NIJZ ugotavlja, da je stanje duševnega zdravja pri nas resno.

Če je otrokom in najstnikom hudo pri nas, kako je šele z mladostniki v manj privilegiranih državah in na vojnih območjih?

Po poročilu Združenih narodov je situacija alarmantna. Zaradi omejenega dostopa do socialnih služb, izobraževanja in zdravstva se je npr. odstotek ugrabljenih mladoletnih oseb na teh območjih povečal za 90 odstotkov, število potrjenih primerov spolnega nasilja pa za 70 odstotkov. Mnogi otroci končajo kot vojaki.

V organizaciji Save the children opozarjajo, da določenih držav, ki dokazano kršijo Konvencijo o otrokovih pravicah, ni na seznamu kršiteljev, npr. Izraela in Savdske Arabije. Tudi ta izpust je poveden.