Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

🤔📝💩

Nekateri emodžije razumejo kot ločila, drugi kot zamenjave za besede ali fraze, tretji kot (slikovni) jezik, četrti kot neke vrste didaskalije za usmerjanje razumevanje besedila. A ne glede na definicijo so se okoli njihove rabe izoblikovala določena (slovnična) pravila

Kadar emodži uporabimo poleg besedila, to storimo ob koncu misli. Če jih uporabimo več, šteje njihov vrstni red; v nizu emodžijev najprej stoji tisti, ki izraža držo oz. odnos do situacije, sledijo pa simbolizacije dejanja oz. aktivnosti. Prvi emodži naslovnika seznani s tonom naslednjih in poda napotek za njihovo razumevanje.

Kljub tem pravilom pa ne moremo govoriti o univerzalnosti emodžijev; njihovo razumevanje pogojujejo odnos z naslovnikom, kulturni kontekst, celo digitalna platforma, ki jo uporabljamo. Tako kot bi marsikdaj molčali, če bi lahko izkusili moč svojih besed v ušesih naslovnika, tudi kar 20 % ljudi ne bi objavilo tweeta, če bi vnaprej videli, kako se bo uporabljen emodži prikazal drugod na internetu. 


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument dostavite na mejl!
RSS

Romantika ribarjenja

Zlata ribica ima razpon spomina vsaj tri mesece, lahko se uči trikov in pod stresom postane depresivna

"Vse živali so enakopravne, a ene so enakopravnejše." Uradni listi, najpogosteje v členih o humanem zakolu, vodna bitja zanemarjajo. Morska žival je tako zanikana, da je mnoge kulture (in diete) ne vidijo niti kot meso, religije pa imajo zanjo posebna pravila: krščanski post ribe na primer ne izključuje, v judaizmu pa je riba parve, nevtralna jed.

Predvsem pa nanjo pozabimo ob kritikah živilske industrije: nasilen lov in gojenje v ujetništvu uničita letno toliko življenj, da jih štejemo v tonah. Medtem pa si še sami s smetenjem oceanov dobesedno pljuvamo v krožnik. 

Problematika ravnanja z življenji svetovnih voda se dotika tudi drugih področij. Najprej je tu dejstvo, da sama ribja industrija dominira kot onesnaževalec morij; vedno pa se je treba vprašati tudi o viru svoje tune v sendviču -  ta je namreč pogosto lahko predmet kršenja človekovih pravic.


Cigareta ne škodi le kadilcu

Prav je, da se zadnje čase toliko ukvarjamo s prepovedjo plastike za enkratno uporabo, žal pa hkrati "pozabljamo" na druge odpadke, ki so prav tako (ali pa še bolj) škodljivi.

Ko pomislimo na onesnažene oceane najprej zagledamo slike plastenk, vrečk in slamic. Pa vendar je največji onesnaževalec morja - cigaretni ogorek. Letno se v okolju znajde kar 4,5 tone od letno proizvedenih 6 ton cigaret. Mnogi kadilci zmotno mislijo, da se ogorek razgradi, saj je sestavljen tudi iz papirja. Vendar se v njegovi notranjosti skriva plastika, pri razkrajanju pa v okolje spušča tudi vse druge nevarne snovi, ki se tvorijo med kajenjem. Mikrodelci in strupene snovi zaidejo v morski živelj, posledično pa se vključijo tudi v naš prehranjevalni sistem.

Čeprav se industrija že ukvarja s tem, da bi proizvajala biorazgradljive filtre, pa odgovornost za onesnaženje zaenkrat v veliki meri nosijo potrošniki, ki ogorke odvržejo kamor pač že. Nobena smet ni tako nedolžna kot izgleda na prvi pogled!


Viralno nasilje

Spletni ekstremizem ima vedno večjo vlogo pri širjenju nasilja v fizičnem svetu. K sovraštvu odkrito spodbujajo vsebine znanih spletnih strani, proces pa deluje tudi na bolj subtilne načine. Algoritmi na raznih platformah pomagajo krepiti obstoječa prepričanja, informacije, ki bi slednja izzvala, pa se tam le redko pojavijo. Internet je postal kraj, kjer ekstremizem raste, saj že njegova mehanika spodbuja k ideološki polarizaciji.

Tega se je dobro zavedal tudi storilec petkovega terorističnega napada, čigar "manifest" je bil poln absurdnih spletnih referenc in ironičnih šal, s katerimi je še dodatno vzbudil pozornost (spletne) javnosti. S svojimi dejanji na družbenih omrežjih je zagotovil, da se bodo njegove toksične ideje širile in s tem dobile dodaten zagon.

Študije kažejo, da lahko tovrstni zločini navdihnejo posnemovalce, zato se moramo zavedati vloge, ki jo imajo mediji, splet in družbena omrežja ter poiskati način, kako ustaviti ali vsaj omejiti širjenje sovraštva. 


Dolgo časa brez dolgčasa

Kdaj vam je bilo nazadnje dolgčas? Danes otroci (pa tudi odrasli) v svetu, nasičenem z informacijami in vsebinami na vsakem koraku, besede “dolgčas” ne poznajo več. Iz iskanja stvari, ki bi jih počeli, smo premaknili fokus na to, kaj bi počeli najprej, neskončne opcije pa nam izbiro zares še otežujejo.

Prav s fokusom pa imamo danes še več težav. Konstantne distrakcije motijo našo koncentracijo, IQ pri tistih, ki vseskozi pogledujemo na telefone (povprečno vsakih 12 minut) pa naj bi se nižal hitreje kot pri kadilcih. Če se radi pohvalimo z uspešnim “multi-taskanjem”, gre tukaj zares le za hitrejše preklapljanje med dejavnostmi, kar tudi poveča možnosti za napake.

Brez dolgčasa se izgublja tudi kreativnost, saj o stvareh izven naših urnikov dejansko nimamo časa premišljevati. Ob 30. obletnici interneta bi se tako tudi Tim Berners-Lee najbrž strinjal, da včasih namesto neskončnega “skrolanja” v roke raje vzemimo knjigo.