Nekateri emodžije razumejo kot ločila, drugi kot zamenjave za besede ali fraze, tretji kot (slikovni) jezik, četrti kot neke vrste didaskalije za usmerjanje razumevanje besedila. A ne glede na definicijo so se okoli njihove rabe izoblikovala določena (slovnična) pravila.
Kadar emodži uporabimo poleg besedila, to storimo ob koncu misli. Če jih uporabimo več, šteje njihov vrstni red; v nizu emodžijev najprej stoji tisti, ki izraža držo oz. odnos do situacije, sledijo pa simbolizacije dejanja oz. aktivnosti. Prvi emodži naslovnika seznani s tonom naslednjih in poda napotek za njihovo razumevanje.
Kljub tem pravilom pa ne moremo govoriti o univerzalnosti emodžijev; njihovo razumevanje pogojujejo odnos z naslovnikom, kulturni kontekst, celo digitalna platforma, ki jo uporabljamo. Tako kot bi marsikdaj molčali, če bi lahko izkusili moč svojih besed v ušesih naslovnika, tudi kar 20 % ljudi ne bi objavilo tweeta, če bi vnaprej videli, kako se bo uporabljen emodži prikazal drugod na internetu.