Agrument

Nedavno so družbena omrežja preplavile objave zveze Študentskih klubov Slovenije (ŠKIS). Študentski funkcionarji moledujejo za podporo, ogroženo naj bi bilo celo študentsko življenje. Zakaj?

Državni zbor je pred nekaj tedni sprejel zakon, ki je Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) omejil prejemanje nadomestil za izpad študentskega dela. Študentski funkcionarji bodo tako namesto 3 milijonov v letu 2021 dobili zgolj 900 000 evrov proračunskih sredstev, o njihovi porabi pa bodo morali prvič poročati ministrstvu.

ŠOS že leta razmetava z javnimi sredstvi iz študentskega dela. ŠKIS je npr. "izgubil" 70 000 evrov gotovine, direktorji organizacij prejemajo visoke plače, sredstva pa se mimo javnih razpisov nakazujejo zasebnim zavodom. Medtem je pri nas delež študentov z resnimi finančnimi težavami med najvišjimi v Evropi. V času epidemije je skupina študentov zato ŠOS pozvala, da z lastnimi sredstvi nemudoma pomaga študentom. ŠOS je pobudo ignoriral. Čas je, da ŠOS ignorirajo tudi študentje.

Živimo v državi, kjer oblastniki individualno obračunavajo s kritičnimi posamezniki tako, da jim jemljejo statuse ali pa jih mečejo na cesto. Na tiste, s katerimi ne morejo obračunati direktno, so se spravili z odlokom, na podlagi katerega jih lahko zaradi izrečenih besed oglobijo za malo manj kot 15 povprečnih slovenskih plač.

Sočasno z ignoriranjem problematike DSO-jev izvajajo smrtonosno pokojninsko reformo (dopustili so, da se je okužila že kar tretjina vseh varovancev!). Za polno mero kot po tekočem traku sprejemajo protiustavne ukrepe – nazadnje denimo včeraj, ko so medobčinsko gibanje pogojili z lastništvom manj kot 4 leta starega pametnega telefona in nameščeno aplikacijo #OstaniZdrav.

Varuh človekovih pravic se je med vsem tem ukvarjal z drugimi problematikami, ki so seveda pomembne, a je hkrati popolnoma "pozabil" na naraščajoče sovraštvo in nestrpnosti v družbi. Ko se je pred tremi dnevi končno oglasil, pa je predlagal, da namesto oblastnikov zamenjamo – ljudstvo!

Biti ministrica za šolstvo med pandemijo vsekakor ni enostavno – odločitev, ali naj bodo šole odprte ali ne, je tehtanje dveh slabih scenarijev. A to ne more opravičiti dejstva, da je ministrstvo popolnoma pogrnilo pri podpori vseh vključenih v izobraževalni sistem. Spomnimo, da smo šolsko leto začeli z neživljenskimi navodili, naslednjih par mesecev smo se vsak teden znova spraševali, ali pouk v učilnicah bo, zdaj, ko se mnogi starši pritožujejo o poteku šolanja na daljavo, pa ministrica pravi, da naj težave rešujejo s šolami.

Gre za individualizacijo problemov, ki se dogajajo zaradi nesposobnosti in nedelovanja ministrstva. Medtem ko ministrica zahteva, da nehamo iskati težave, napake in slabe novice, večina (predvsem mlajših) učencev nima šolanja na daljavo, ampak predvsem šolanje od doma, učitelje pa vidijo na klicu le par minut na teden. Da se bo zaradi pandemije povečala neenakost med učenci, je zdaj že jasno. Za to je odgovorna ministrica Kustec, ne glede na to, kakšni so njeni nameni!

Včeraj je Janša na Twitterju preživel pribl. 3 ure in 31 minut. Od začetka 2. vala pandemije že 175 ur oziroma več kot teden dni. Celo ubogljivi Tonin je v Tarči potarnal, da je premierja prosil, naj vsaj za en mesec odloži Twitter.

Medtem ko najbolj odgovorna oseba za stanje v državi "bevska", je zaradi koronavirusa umrlo 1949 ljudi. To je 38 polnih avtobusov, glede na število prebivalcev pa več kot v Italiji, od koder so mesece prihajali apokaliptični posnetki zdravstvenega kolapsa.

Iz SDS-ove baze prihajajo tudi obratne prošnje glede Janševih aktivnosti – svojega voditelja prosijo, naj jim ne odtegne dostopa do resnice in nadaljuje s tvitanjem. Glede na to, da si s tem početjem – nerazumljivo počasi, a vendarle – sam spodkopava svojo pozicijo in oddaljuje preračunljive koalicijske partnerje, se lahko tej želji morda celo pridružimo. Njegovi bedasti tviti nas ne bodo izvlekli iz epidemije, a morda nas bodo izvlekli iz janšizma. Kar je tudi pomemben korak v boju proti posledicam covid-19.

Nekulturni minister za kulturo Simoniti je zapustil sejo odbora za kuturo z besedami: "Ne lub' se mi več!" Vprašanje Zlatkovega statusa morda res ni najbolj ključno vprašanje na področju kulture, sta pa obstrukcija koalicije in ministrov odhod s seje lepa pokazatelja vzvišenega odnosa in šerifovskega haranja po ostankih pravne države.

Tudi na umetniškem in kulturnem področju dnevno beremo zaskrbljena pisma deležnikov orbanističnih odločitev. Komaj smo se seznanili s skrbmi zgodovinarjev nad idejo osamosvojitvenega muzeja, že vijemo roke nad imenovanjem Roberta Simoniška na mesto vršilca dolžnosti direktorja Moderne galerije in MSUM. Razpis za direktorja ponavljajo že tretjič, objavljen pa je bil le dan zatem, ko je vlada s spremembo ustanovitvenega akta Moderne galerije omehčala pogoje za zasedbo delovnega mesta.

Najbolj grozna stvar te vlade sploh ni ta ali ona institucionalna demontaža, ampak dejstvo, da se te odvijajo tako hitro, da javnost nanje sploh ne reagira več.